KMEV se v naravi prenaša med prenašalci (klopi), njihovimi gostitelji (mali gozdni sesalci, divjad, domače živali) in naključnimi gostitelji (človek).

KMEV najdemo le na zemljepisno omejenih področjih, ki jih imenujemo žarišča.

V rutinski diagnostiki se za dokazovanje okužbe s KMEV najpogosteje uporabljajo posredne serološke metode, ki temeljijo na dokazovanju virusno specifičnih protiteles.

Tako poskusi na miših, kot poskusi in vitro so pokazali, da ima interferonski odziv zaščitno vlogo pri okužbi s KMEV.

Osrednji namen doktorskega dela je bilo ugotoviti, ali genetska raznolikost KMEV vpliva na patogenezo in klinični potek bolezni pri ljudeh.

Okužbe s KMEV pri človeku vodijo do različnih oblik bolezni: asimptomatske okužbe, blage vročinske bolezni (abortivna oblika), vnetja osrednjega živčevja.

Ker se KMEV hitro prilagaja, lahko že v nekaj pasažah dobimo spremenjen virus, ki je drugačen od virusa v bolniku.

Tudi po cepljenju proti KMEV nastanejo protitelesa, vendar je njihova količina v primerjavi z naravno okuženimi posamezniki veliko nižja.

To pomeni, da imamo primerna orodja za nadaljnjo raziskavo KMEV v bolnikih, v katero bi vključili še več bolnikov.

Ljudje se z virusom klopnega meningoencefaltisa (KMEV) okužijo z vbodom okuženega klopa ali z zaužitjem okuženih nepasteriziranih mlečnih izdelkov.

Kljub razliki v virusnem bremenu smo uspešno določili skoraj celotno zaporedje KMEV v vseh vzorcih pri obeh skupinah bolnikov.

V ta namen smo analizirali celotne genome KMEV, pridobljene neposredno iz kliničnih vzorcev bolnikov z različnim potekom bolezni.

Raziskovalci so primerjali zaporedje genoma KMEV iz nimfe, nabrane v okolju, in nimfe, ki se je hranila na bolniku več kot 60 ur.

V ta namen smo analizirali celotne genome KMEV neposredno iz kliničnih vzorcev bolnikov z različnim potekom bolezni.

Razvili smo občutljiv sistem sekvenciranja z amplikoni, ki omogoča analizo celotnega zaporedja KMEV neposredno iz kliničnih vzorcev.

Raziskave so pokazale, da nevtrofilci migrirajo na mestu hranjenja klopa in so dovzetni za okužbo s KMEV.

Cepivi sestavlja s formalinom inaktiviran KMEV, ki je prečiščen z ultracentrifugiranjem in adsorbiran na hidratiran aluminijev hidroksid.

Čeprav ti cepivi temeljita na evropskem podtipu KMEV pa nudita zaščito proti vsem trem virusnim podtipom.

Zanimivo bi bilo tudi primerjati zaporedja KMEV iz različnih kliničnih vzorcev istih bolnikov na večji populaciji.

V rutinski diagnostiki se za dokazovanje okužb s KMEV najpogosteje uporabljajo serološke metode (dokazovanje specifičnih protiteles).