Z nadaljnjim delom bi bilo zato smiselno poskusiti čiščenje lizenina tudi z drugimi metodami kromatografije ali fuzijo z drugačnimi afinitetnimi značkami.

V tej frakciji smo želeli čim manjšo količino proteina lizenina.

V tej frakciji smo zato pričakovali največji delež lizenina.

V magistrskem delu smo plazmid uporabili za ekspresijo proteina lizenina, zato smo morali v vektor vstaviti naslednje konstrukte.

Tekom optimizacije izražanja proteina lizenina smo opazili, da do velike izgube proteina prihaja že pri sami izolaciji proteina iz celice.

Tako smo v ločeni fazi dobili le topen del nastalega proteina lizenina, ki se je nahajal v supernatantu vzorca.

Sledijo konformacijske spremembe, ki omogočijo vsidranje v membrano in nastane tako imenovana struktura pore lizenina.

S testom hemolize smo nato preverili aktivnost lizenina brez značke in aktivnost proteina z značko.

S premikom hisitdinskega repka smo močno povečali izkoristek in na ta način pridobili večjo količino proteina lizenina.

Potek krivulje, ki ustreza pori lizenina ima pričakovano obliko, ki ustreza β-strukturam, saj je pora sestavljena le iz teh sekundarnih motiv.

Poleg pore lizenina so se iz kolone sprali tudi ostanki veziklov in detergenta.

Oligomere lizenina v nadaljevanju očistimo na gelski kromatografiji.

Nonamer je energetsko najbolj ugodna oblika za molekulo lizenina.

Kot vidimo je v peletu ostalo nekaj lizenina pri obeh uporabljenih metodah.

Iz tega sklepamo, da s skrajšanjem časa ekspresije ne izboljšamo količine topnega proteina lizenina v celici.

Glavna tarča monomere molekule lizenina je sfingomielin, ki se nahaja v lipidnih dvoslojih.

Drugi cilj naloge je bila priprava stabilne pore lizenina, ki bi jo lahko vgradili v lipidni dvosloj, ki vsebuje sfingomielin in holesterol.

Da pride do tvorbe pore, smo potrebovali lipidni dvosloj, ki omogoči oligomerizacijo lizenina in vsidranje pore.

Da devet monomerih enot lizenina tvori poro smo potrebovali membranske vezikle z ustrezno lipidno sestavo.