Z vgradnjo lovastatina v hidrofilna nanovlakna smo torej uspeli izboljšati hitrost njegovega raztapljanja, v primerjavi s polimernimi filmi in fizikalnimi zmesmi.

Z izjemo lovastatina, je bil pri uporabi statinov delež oseb z enkratno izdajo manjši.

Vsebnost lovastatina v nanovlaknih in filmih smo ugotavljali s testom vsebnosti.

Vidimo, da koncentracije lovastatina med posameznimi vzorčenji nihajo.

V vseh primerih posameznih formulacij je bila hitrost sproščanja lovastatina večja iz nanovlaken kot iz filmov.

V okviru magistrske naloge bomo zato razvili tako formulacijo nanovlaken, ki bo omogočila izboljšanje raztapljanja lovastatina.

Ugotoviti smo želeli kakšen je vpliv formulacij na topnost lovastatina v mediju za sproščanje tj. fosfatnem pufru.

Tudi to je lahko razlog za počasnejše sproščanje lovastatina iz njih.

To smo želeli doseči zato, da bi karseda povečali topnost in hitrost raztapljanja lovastatina.

Sproščanje učinkovine je navidezno počasnejše iz nanovlaken, ki vsebujejo več lovastatina, zaradi večje količine lovastatina, ki je na voljo za sproščanje.

Sočasno s testom sproščanja smo naredili tudi test vsebnosti lovastatina v posamezni formulaciji.

Rezultati kažejo, da smo z izdelavo nanovlaken uspeli povečati hitrost raztapljanja lovastatina v primerjavi s fizikalno zmesjo in samo učinkovino.

Razpad lovastatina med analizo sicer ni bil velik, vendar bi bil dodatek antioksidantov vzorcem pred analizo v nadaljnjih raziskavah vseeno smiseln.

Razlog za to je morda prisotnost delcev (kristalov) lovastatina, ki so se v medij sprostiili s površine nanovlaken.

Profil sproščanja lovastatina iz nanovlaken bomo ugotavljali s testom sproščanja.

Pri nanovlaknih se površina v primerjavi s filmom močno poveča, zato je več lovastatina izpostavljenega oksidaciji.

Preučili smo tudi morfologijo izhodne učinkovine (praška lovastatina) ter polimernih nanovlaken in filmov z lovastatinom.

Prav tako ne moremo trditi, da je hitrejše sproščanje lovastatina iz nanovlaken posledica amorfne oblike lovastatina.