Čeprav metoda ne omogoča kontinuirano nadzorovane generacije mikromehurčkov, je učinkovita pri razpadu večjih mehurčkov na manjše - vse do nano velikosti.

Če se ob tem še dvigamo na manjši okoliški pritisk , lahko iz mikromehurčkov nastanejo večji mehurčki , ki v možganih zamašijo arterije .

Zaželeno je zmanjšanje bariere masnega prenosa med plinsko fazo in topilom, kar zagotavljajo z uporabo mikromehurčkov vodika in kisika.

Zato so bile razvite različne metode generiranja mikromehurčkov, ki omogočajo stabilno, ponovljivo in energetsko učinkovito tvorbo mehurčkov z nadzorovano velikostno porazdelitvijo.

Zaradi navedenih fizikalnih omejitev tvorba stabilnih mikromehurčkov ni trivialna.

Zaradi majhnih dimenzij mikromehurčkov in njihovega hitrega raztapljanja se poveča specifična medfazna površina in pospeši prenos snovi.

Za učinkovito tvorbo stabilnih mikromehurčkov je ključna optimizacija napetosti in zmanjšanje ohmskih izgub.

Vključuje odštevanje ozadja, robno detekcijo in binarizacijo, kar omogoča celovito segmentacijo in merjenje dejanske zunanje velikosti mikromehurčkov.

V vsakem primeru se po raztapljanju plina uporablja tlačni razbremenilni element, kjer pride do sproščanja tlaka in s tem do tvorbe mikromehurčkov.

V tem poglavju so opredeljeni rezultati kvantitativne analize mikromehurčkov, pridobljeni pri različnih volumetričnih pretokih in eksperimentalnih pogojih (brez in s surfaktantom).

V tem poglavju je obravnavana eksperimentalna postavitev za tvorbo in opazovanje mikromehurčkov.

V primeru zadostne količine nihajočih mikromehurčkov in zadostne intenzitete ultrazvočnega tlaka dosežemo sonoporacijo.

Ultrazvočne preiskave s kontrastnim sredstvom iz mikromehurčkov omogočajo ultrazvočni prikaz perfuzije organov in lezij v realnem času.

Ti omogočajo neinvazivno, avtomatizirano in sprotno spremljanje mikromehurčkov ter s tem regulacijo procesov v realnem času.

Testi so pokazali , da je največ mikromehurčkov v venskem krvnem obtoku eno uro po potopu .

Stabilnost mikromehurčkov je odvisna od ravnovesja med notranjim tlakom mehurčka in površinsko napetostjo medfazne površine.

Sledilo je intenzivno tresenje pripravljene disperzije, pri čemer je prišlo do tvorjenja mikromehurčkov.

Raziskava je pokazala, da sistem omogoča stabilno in ponovljivo generiranje gostih disperzij mikromehurčkov ter je zato primeren za nadaljnje aplikativne študije.

Pri sonoporaciji gre za uporabo ultrazvočnih valov, ki prehodno permeabilizirajo celično membrano, kar omogoči celični privzem genetskega materiala, ki je znotraj mikromehurčkov.

Pri preiskavah s kontrastnimi sredstvi se ustvarijo pogoji nastanka mikromehurčkov in lahko nastanejo tudi plinaste vakuole , ki pod določenimi pogoji povzročijo kavitacijo .