V samih praksah misrekognicije, kljub temu da na ozadju afektov in afektivnih obligacij neredko delujejo kot 'paralizatorji', pa ni nujno nič usodnega.

Tovrstna napačna branja, misrekognicije privlačnosti lahko razumemo kot posledico heteroseksualizirane dokse, ki ne omogoča prostora za tovrstna občutja, prepoznana kot taka.

S tega vidika jih je tudi ustrezneje obravnavati kot prakse misrekognicije, in ne kot prakse rekognicije.

Prakse misrekognicije v intimnopartnerskih oziroma seksualnih razmerjih lahko obravnavamo tudi po dimenziji seksualne identitete partnerke.

Kot zadnjo strategijo upravljanja z misrekognicijo obravnavamo dopuščanje specifičnih form misrekognicije.

Kljub temu pa lahko izpostavimo večjo pojavnost praks misrekognicije v posamičnih tipih intersubjektivnosti.

Izjema je aseksualnost kot ena izmed seksualno nebinarnih identitet, ki je izraziteje podvržena specifični praksi misrekognicije, tj. patologizaciji.

Fraser (2000) kot primer naslavljanja problema misrekognicije navaja tudi gejevsko in lezbično gibanje.

Afektivne dimenzije (oziroma deloma tudi njihova odsotnost) pa niso le sestavni del same misrekognicije, temveč tudi strategij upravljanja z misrekognicijo: D.

misrekognicije, to "grozljivo družabno igro", razumemo kot t. i.

V pričujočem delu z izrazom 'nevarnejše' intersubjektivnosti poimenujemo tista razmerja, empirične relacije spolno in/ali seksualno nebinarnih akterk, v katerih so nebinarne identitete slednjih izpostavljene in podvržene različnim praksam misrekognicije.

V nobenem od obeh primerov vprašanja misrekognicije ne razširi tudi na vprašanje redistribucije, ki je prepleteno in v jedru same institucionalizacije zakonske zveze (npr. pravice do dedovanja).

Te misrekognicije so sooblikovane v relaciji z doksičnimi shemami percepcij in klasifikacij, ki neheteroseksualnost interpretirajo kot "bolezen", "fazo" ali celo kot napačno samorekognicijo s strani akterke, tj.

Ta želja je tudi tista, ki praktični domet strategije dopuščanja specifičnih form misrekognicije v odnosih intimnejšega značaja pomembno omeji, saj so intimni (in/ali seksualni) odnosi tisti, ki akterki predstavljajo enega izmed pomembnejših prostorov afirmacije.

Pri tem velja še dodati, da intervjuvane osebe kot varnejše intersubjektivnosti mestoma pojmujejo že tiste odnose, v katerih so neposredne prakse misrekognicije odsotne, četudi slednje ne rezultira nujno v prisotnih praksah neposredne rekognicije.

Obenem velja obravnavati tudi tiste izkušnje, ki izhajajo iz doksičnosti binarnih shem percepcij in klasifikacij oz. so z njimi tesno povezane, tj. izkušnje in prakse misrekognicije, ki jih je deležna nebinarna akterka.

Ob obravnavanju misrekognicije in pomena rekognicije za akterke z nebinarnimi spolnimi in/ali seksualnimi identitetami velja izpostaviti raznolikost pričakovanj in investiranosti v rekognicijo s strani partikularnih akterk.

Na tem mestu tudi prepoznavamo omejen domet pričujočega dela pri bolj poglobljenem razpeljevanju distinkcij (in smiselnosti slednjih) med enim in drugim tipom misrekognicije.

Materinska koda 'prakse misrekognicije' vključuje naslednje hčerinske kode: misrekognicija na ravni pripisa identitete, misrekognicija na ravni razumevanja identitete, pomen za samoprepoznanje in strategije upravljanja z misrekognicijo.