Zato sklepamo, da čas izrasti kolonije na hitrost rasti vpliva bolj kot redčitev, ki izraža številčno zastopanost posameznega morfotipa v izvorni združbi.

Vrste tega morfotipa telesa najdemo tako v površinskih podzemeljskih okoljih kot tudi v jamah po vsem osrednjem območju razširjenosti skupine.

V primeru istega morfotipa smo presadili po eno kolonijo na novo gojišče za pridobitev čiste kulture.

V povprečju sta na eno seme zrasla en ali dva morfotipa.

Rezultat našega dela je preglednica z morfološko-anatomskimi opisi vsakega morfotipa, njegovo molekuarno identifikacijo (v primeru, da je bila ta uspešna) .

Pri boru se ta tip morfotipa ni pojavljal.

Po drugi strani nismo potrdili hipoteze , da se samice glede okoljskih dejavnikov ne razlikujejo od nobenega morfotipa samcev .

Levi del skale prikazuje oznake morfotipa, desni pa število izolatov z zapisano kombinacijo lastnosti.

Ko so zrasle kolonije, smo določili število morfološko različnih kolonij (morfotipov), prešteli število kolonij določenega morfotipa, jih opisali in slikali plošče.

Hipoteze , da se samice glede višinske razporeditve mirovališč ne bodo razlikovale od nobenega morfotipa samcev , torej nismo potrdili .

Hipoteze , da se samice glede okoljskih dejavnikov ne razlikujejo od nobenega morfotipa samcev , nismo potrdili .

Med različnimi drevesnimi vrstami znotraj istega morfotipa, pa sta le 2 morfotipa izkazala za taksonomsko enotno glivno skupino (na nivoju rodu oziroma družine).

Na sliki 10 je prikazano drevo, ki je dopolnjeno s tremi stolpci, kjer je izpostavljen retardacijski čas posameznega morfotipa.

Na eno petrijevko z gojiščem smo postavili 5 koreninskih vršičkov ; skupaj 10 koreninskih vršičkov vsakega morfotipa s posamezne rastline .

Nadalje imamo štiri morfotipe s po 5 izolati in dva morfotipa s po 8 izolati.

V nadaljevanju je opis morfotipa, ki je predstavljen na sliki 22.

Test hi-kvadrat in t-test pa nam za 23/35 opisov morfotipa potrdita povezavo morfologije in časovnih skupin.

Nato smo ponovno po dva izolata istega morfotipa precepili naprej z namenom pridobitve čiste kulture, iz katere smo nato izolirali DNA.

Rezultati fenotipskih metod za ugotavljanje morfotipa in molekularnih metod za ugotavljanje genotipa ERIC so bili primerljivi, ne pa popolnoma skladni.

Oba morfotipa tudi najbolje uspevata ob dodatku D-arginina ter imata ob višji temperaturi pri presnavljanju glukoze povečano celično dihanje.