Za selekcijo nanoteles, ki interagirajo z izbranim antigenom, slednjega fluorescenčno označimo in inkubiramo s celicami, ki imajo na površini izražena nanotelesa.

Vezava nanotelesa stabilizira strukturo tarčnega antigena, kar olajša kristalizacijo kompleksa in določanje strukture proteina.

V predobjavi so avtorji dokazali, da je z njihovo metodo mogoče načrtovati nova nanotelesa proti specifičnim epitopom.

V obvite vijačnice je možno vnesti vezavno mesto za različna nanotelesa, s katerimi se tvorijo večji kompleksi.

To pomeni, da je interakcija nanotelesa z argininom epitopa integralna za vezavo.

Temu bi nato sledile še morebitne dodatne izboljšave nanotelesa, potrebne za njegovo končno aplikacijo.

Tako so bili razviti različni pristopi, ki povečajo ogrodje nanotelesa.

S specifično encimsko biotinilacijo peptidnih oznak, ki jih vežemo na poljubni konec nanotelesa, lahko dosežemo optimalno orientacijo lovilnih nanoteles.

S predstavitvijo na fagih lahko nanotelesa vežemo na imobiliziran antigen.

Protitelesa oziroma nanotelesa lahko uporabimo tudi znotraj živih celic.

Pripravljena mutirana nanotelesa smo, kot tudi vsa ostala, izrazili v periplazmi ter jih izolirali z nikelj-afinitetno kromatografijo.

Pri tej metodi se nanotelesa izražajo na površini celične stene.

Poleg vseh omenjenih prednosti, pa imajo nanotelesa tudi nekatere pomembne omejitve.

Poleg tega nanotelesa povečajo velikost kompleksa, kar omogoča lažjo vizualizacijo s krio-elektronsko mikroskopijo.

Poleg kristalne strukture prvotnega nanotelesa in humanizirane različice so določili tudi kristalne strukture več himernih nanoteles na tem ogrodju.

Opazovanje preoblikovanja vimentina, proteina intermediarnega filamenta, ni prineslo potrditve, da siRNA ali nanotelesa vplivajo na preoblikovanje citoskeleta.

Ob tem je dodaten naboj poskrbel tudi za boljšo topnost nanotelesa znotraj celic.