Zunanja površina citoplazemske membrane in notranja površina zunanje membrane sta ločeni s širokim periplazemskem prostorom, napolnjenim s periplazmo.

Zanke se nahajajo na zunanji površini, površina zavojev je obrnjena v periplazmo.

Vodilno zaporedje pelB označuje zapis za signalno aminokislinsko zaporedje, ki omogoča transport peptida v periplazmo bakterije.

Vektor vsebuje tudi zaporedje pelB, ki omogoča usmerjanje rekombinantnega proteina v periplazmo.

Uspešnost predstavitve na bakteriofagu je odvisna od sposobnosti prenosa fuzijskega proteina prek notranje celične membrane bakterije v periplazmo.

Uspešnost delovanja encima je odvisna od stopnje hidrolize, afinitete do antibiotika, koncentracije encima in količine antibiotika, ki preide v periplazmo.

To je ključnega pomena tudi za zatesnitev vrzeli črpalke, s čimer se prepreči uhajanje substratov v periplazmo.

Signalni peptid omogoča izražanje tarčnega proteina v bakterijsko periplazmo, kjer nato signalne peptidaze odstranijo celotno signalno zaporedje.

Rekombinantni proteini so lahko usmerjeni na tri različne lokacije: v citoplazmo, periplazmo ali v gojišče.

Rekombinantne proteine lahko usmerimo v enega izmed treh celičnih prostorov: citoplazmo, periplazmo in zunajcelični prostor.

Rekombinantna pomožna bakteriofaga se razlikujeta le v signalnem zaporedju, ki usmerja sfGFP v periplazmo bakterije, kjer poteka sestavljanje virusnih delcev.

Razlog za to bi bila lahko odsotnost izražanja ali neuspešen prehod v periplazmo.

Raziskave kažejo, da sta limitirajoča dejavnika porabe maltotrioze prisotnost kisika v pivini ter prenos maltotrioze v celico čez periplazmo.

Proteinske podenote toksina se izločajo v periplazmo, kjer se odcepi signalna sekvenca.

Notranjo ali citoplazemsko membrano sestavlja fosfolipidni dvosloj, ki je od zunanje membrane ločen s periplazmo.

Nižje temperature izražanja zmanjšajo proteolitično razgradnjo proteinov, vendar lahko vplivajo tudi na zmanjšanje učinkovitosti translokacije proteinov v periplazmo.

Nato pride do prenosa oligosaharidov v periplazmo, kjer poteče razgradnja do mono/disaharidov in prenos le-teh v celico.

Na koncu repne cevi encim lizocim razgradi peptidoglikansko periplazmo in prodre do notranje celične membrane.

Majhne šibko nabite hidrofilne molekule, ki sicer preidejo v periplazmo, težko prehajajo skozi citoplazemsko membrano.

Kompleks se nato aktivno prenese v periplazmo, kjer ga prepoznajo in se vežejo nanj sorodni periplazemski vezavni proteini.