PXR spada v skupino jedrnih receptorjev in zaradi podobnosti vezavnega žepa z ostalimi jedrnimi receptorji obstaja možnost sočasne modulacije drugih jedrnih receptorjev.

PXR spada v družino celičnih jedrnih receptorjev, ki so zadolženi za prepisovanje oz. transkripcijo genov.

PXR ima veliko vlogo pri metabolizmu in eliminaciji ksenobiotikov.

PXR ima v vezavnem mestu velik žep, ki omogoča interakcije z velikim številom hidrofobnih molekul z molekulsko maso med 250 in 850 kDa.

Takšna aktivacija PXR lahko povzroči številne interakcije med zdravili, neuspešnost terapije zaradi prehitrega izločanja zdravilne učinkovine iz telesa in neželene učinke terapije.

Potrebne pa so še nadaljnje raziskave, ki bi določile pri zdravljenju katerih tumorjev, bi imela terapija z antagonisti PXR signifikantne koristi.

Prekomerno izražanje PXR v nekaterih rakavih celicah kaže na njegovo vlogo pri razvoju odpornosti celic na učinkovine uporabljene za zdravljenje raka .

Strukturno zelo podoben docetaksel ima v primerjavi s paklitakselom komaj kaj učinka na PXR, saj ne more izpodriniti korepresorja.

Nasprotno so dokazali v študiji na tumorskih celicah dojk, a tudi tu obstajajo dokazi o povečani proliferaciji celic, povzročeni z aktivacijo PXR (19).

Jedrni receptorji, med katere spada tudi PXR, nadzorujejo izražanje genov za encime metaboličnih reakcij in transporterje za ksenobiotike.

Poročilo o opravljeni vaji ( PXR ) nam pove , kaj se je zgodilo med načrtovanjem , organizacijo in izvedbo posamezne vaje .

Triklosan je aktiviral PXR na človeškem modelu in s tem aktiviral večjo transkripcijsko aktivnost kataboličnih encimov in znižal serumske koncentracije tiroksina (40).

Prisotnost PXR in njegovo vpletenost v razvoj rakavih obolenjih so ugotovili tudi pri raku prostate, endometrija, požiralnika, jeter, levkemiji in osteosarkomu (16).

PXR naj bi vplival tudi na druge proteine vpletene v metabolne procese v telesu, med drugim tudi na ABCB1 oz.

Zmanjšanje aktivnosti luciferaze glede na kontrolo smo opazili tudi pri začetnih testiranih koncentracijah testnih antagonistov PXR.

V našem primeru bi bilo antagonistično delovanje na PXR zaželeno, njegova aktivacija z agonisti pa ne.

Selektivnost omenjenih antagonistov PXR smo ovrednotili s testiranjem omenjenih učinkovin na nekaj ostalih izbranih jedrnih receptorjih.

Edina razlika je v izražanju PXR, saj je to v rakavih tkivih večje kot v zdravih.

FLB-12, analog ketokonazola, je specifičen antagonist PXR brez učinka na ostale jedrne receptorje in je manj toksičen od ketokonazola.

Učinek so opazili pri cisplatinu in paklitakselu, ki sta liganda PXR, ne pa tudi pri doketakselu in karboplatinu (22).