Rancièra zanima predvsem kvalifikacija značilnosti dobrih oblastnikov v novo nastajajočem polisu, o katerih se brez ugovora strinjajo udeleženci dialoga.

Rancièra , kritično ocenimo estetsko dediščino 20. stoletja in predlagamo prenovljen pojem reprezentacije , ločen tako od posnemanja kot od izraza biti .

Zdi se , da sta za Rancièra vsebina in forma tu enako pomembni , kar najbolje povzema prej citirani dialog med kapitalisti in proletarci .

Za Rancièra je misliti politiko in demokracijo eno in isto , je iskanje enakosti kogar koli s komer koli v obstoječem policijskem redu .

Danes imamo opraviti ravno s takšnim » idiličnim stanjem političnega « , ki ga običajno imenujemo » konsenzualna demokracija « , kar je za Rancièra povezava protislovnih izrazov .

Lahko bi rekli , da za Rancièra ne obstaja nič drugega kot deviacije , kar pa ne pomeni , da ni pravih in napačnih deviacij .

To torej niso stvari in okvir, ki bi zanimal Rancièra, zato ga moramo povprašati o tem, kaj lahko ponudi kot alternativo.

Razmejiti Rancièra v njegovih dveh linijah razmišljanja ni plodno, prej se je potrebno zavedati sovisnosti obeh postopkov pri vzpostavljanju njegove misli.

Razlika se torej skriva v tem, da za Rancièra ni zoperstavitve določene znanosti o množicah in zgodovinskem družbenem boju zoper ideologiji.

Toda za Rancièra je svoboda , ki naj bi jo s seboj prinašalo ljudstvo , » gola fakticiteta « , ne pa kakršnakoli določljiva pozitivna lastnost .

Članek citira Rancièra, ki pravi, da je kritična umetnost "umetnost, ki ve, da njen politični učinek vodi preko estetske distance.

Tako je tudi vsakršna neenakost za Rancièra mogoča le in ravno na podlagi predhodne enakosti , je torej potrditev potencialne enakosti .

Ta epistemološka zahteva pa ni sama sebi v namen , ampak je Rancièra do njene zastavitve pripeljal objekt njegovega preučevanja .

Puncer skratka preko Rancièra stavi na umetnost , ki ni politična na ravni vsebine , ampak preko prelomov z oblikami zaznavanja .

Sklep Rancièra (ibid., 31) je, da "temelj politike ni dejansko nič bolj konvencija kakor narava, je odsotnost temelja, čista kontingentnost vsakega družbenega reda.

Za Rancièra je ravno prepletonst politike in estetike tisto, kar ne le upravičuje, ampak naravnost terja rekonceptualizacijo estetike.

Tudi za Rancièra je resnična enakost možna le na podlagi predpostavke , da imajo vsi ljudje » enako inteligenco « ( cf .

Posledično za Rancièra človek v človekovih pravicah ni nujno povezan z oblikami življenja , golega ali kakšnega koli drugega .

Enakost za Rancièra obstaja le med ljudmi , torej med individuumi , ki drug drugega razumejo samo kot umna bitja .

Od tod sledi vnovičen pomik do Rancièra in izbranih , kanoniziranih postoperaističnih prispevkov , vezanih na analizo aktualnih produkcijskih okoliščin .