Strategije emancipacije so lahko različne , pri Rancièru zadevajo predvsem prevpraševanje uveljavljenih konceptualnih dvojic , kot so videz - resničnost , misel - čutno , aktivnost - pasivnost ipd.

V tem smislu je po Rancièru skupnost vedno razdeljena v razmerju do sebe in šele kot takšna je lahko politična skupnost.

Po Rancièru "ljudstvo", ki je subjekt demokracije - in s tem glavni subjekt politike -, ni zbirka članov skupnosti in delavskih razredov populacije.

Enakost je torej po Rancièru osrednja predpostavka politične emancipacije in emancipatorske pedagogike, katere naloga je v prvi vrsti odrekanje "udobja" neenakosti.

Tako se ustvarja spor med tema dvema oblikama moči , komunizem pa se po Rancièru pojavlja ravno kot odgovor na ta spor .

Po Rancièru prekinitev z reprezentacijo ne pomeni ukinitve posnemanja , temveč ukinitev norm , ki določajo njegovo formalno ustreznost glede na določene vsebine .

Kot moment estetske dialektike se kažejo zgolj zgodovinarju estetskega režima – Rancièru , ki se je na ravni teorije že odrekel njihovim implikacijam .

Od tu naprej naj torej velja, da gre Rancièru za to, da vzpostavi drugačen okvir percepcije, kot smo ga navajeni.

Nenazadnje ta pomislek pogosto najdemo tudi pri Rancièru, ki opozarja na varljivost podobnosti pojavnih oblik in strategij iz različnih kontekstov.

In ravno tu se po Rancièru spet pokaže nemožnost koncepta človekovih pravic , kar je tudi nemožnost demokracije , nemožnost moderne oblasti .

Enakost po Rancièru ne more biti predmet filozofske razprave , ki dokaže njegovo veljavnost , ali zahteva , ki jo naslavljamo na oblast .

Tudi pri Rancièru imamo na voljo dve pojmovni operaciji, ki sta v tesni zvezi s preliminarno opredelitvijo razdeljenega prizorišča.

» Estetika « je po Rancièru eden od takšnih režimov , ki določa specifične pogoje možnosti zaznavnosti , inteligibilnosti in razmerij med njima .

Tako po Rancièru demokracija ni politični režim, temveč režim politik, ki tvorijo razmerje, ki opredeljuje določeni subjekt.

»Emancipirani gledalec« je po Rancièru lahko zgolj tisti, ki je naslovljen kot avtorju enak po intelektualnih zmožnostih.

» Emancipirani gledalec « je po Rancièru lahko zgolj tisti , ki je naslovljen kot avtorju enak po intelektualnih zmožnostih .

Specifika umetnosti od modernosti naprej je skratka po Rancièru in številnih drugih , natanko to , da je koleracionistična .

Zdi se , da so takšni pojavi po Rancièru hkrati del estetskega režima in njegovega napačnega razumevanja .