Zaradi interakcije s sipalci lahko svetloba pridobi lokalne spremembe faze, amplitude ali polarizacije, ki so odvisne od geometrijskih lastnosti sipalcev.

Z lidarjem dobimo zvezne ploskovne rezultate v nasprotju z diskretnimi točkovnimi rezultati oziroma sipalci.

Z asimetričnimi sipalci lahko s pomočjo rotacije okoli optične osi kontroliramo tudi fazni zamik med levo in desno krožno polarizacijo.

Vidimo, da se posamezni sipalci premikajo z različnimi hitrostmi, pri čemer nekateri izkazujejo izrazitejši negativni trend (posedanje).

Tretja družina obsega sipalne poti s tremi sipalci , ki ležijo na isti premici .

Ti so namreč prešibki sipalci in se zato na difraktogramu njihova prisotnost pozna zgolj kot nekoliko povečana zasedenost kisikovih mest.

Takšni sipalci torej nimajo vpliva na polarizacijo svetlobe: prepustnost in fazni zamik sta za vse polarizacije enaka.

Ta se lahko spremeni zaradi različne kombinacije osnovnih odbojev tudi, če se sipalci ne spremenijo s časom.

Sipanje svetlobe je posledica lokalnih razlik lomnega količnika med sipalci in medijem, ki obdaja sipalce.

Sipalci, ki so bili določeni pri analizi, redko ležijo na sami plazini, zato pri interpretaciji dinamike plazu teh rezultatov nisem uporabljala.

Sipalci v osnovnem in kalibriranem produktu so nepravilno razporejeni.

Sipalci so tudi tiste točke, ki jih najdemo na več radarskih posnetkih.

Sipalci se večinoma pojavljajo na objektih na plazu, kjer je odboj satelitovega signala konstanten skozi celotno opazovalno obdobje.

Sipalci lahko zapolnijo morebitne vrzeli med lidarskimi podatki, kar upoštevamo pri interpretaciji rezultatov.

S sipalci popolnoma nepokrito območje je zgornji del plazu (nad vodnjaki).

Prej smo namreč predpostavljali, da je valj obkrožen s sebi enakimi sipalci, kar tukaj očitno več ne drži.

Poleg tega pri točkah mreže ni podane koherence, saj je to lastnost, ki jo imajo le sipalci.