Sočenje z izvajalcem lahko da slednjemu še večje veselje za izvajanje SMVN, kar v komentarjih navajajo tudi nekateri udeleženci te magistrske raziskave.

Sklenemo lahko, da se dijaki nekoliko razlikujejo v tem, kakšne strategije za spoprijemanje s SMVN uporabljajo, glede na to, kateri podskupini pripadajo.

Rezultati so bili podobni že zgoraj opisanim povezavam med sočutjem do sebe in socialnim spoprijemanjem s SMVN, čeprav so bili učinki majhni.

Nekoliko manj jasne so bile v tej magistrski raziskavi povezave med posameznimi lestvicami sočutja do sebe in posameznimi strategijami spoprijemanja s SMVN.

Na tem mestu je treba omeniti, da dijakov nisem podrobneje spraševala o tem, kaj zanje pomeni, da nekomu povejo o doživljanju SMVN.

Med vsemi srednješolci, ki so udeleženi v SMVN, je v mojem vzorcu največ takih, ki spletno nasilje tako doživljajo, kot tudi izvajajo.

Kot kaže, ni mogoče tako enoznačno trditi, da je visoko sočutje do sebe predpogoj za uporabo (določenih) strategij za spoprijemanje s SMVN.

Drug najpogostejši razlog, zaradi katerega se dijaki ne odločajo poročati o SMVN, pa je njihovo prepričanje, da poročanje ne bo ničesar spremenilo.

Dekleta, ki se niso odločila za poročanje o doživljanju SMVN svojim bližnjim, pa pomembno bolj kot fante skrbijo negativne socialne posledice poročanja.

Zaradi navedenega je možno tudi, da vprašalnika o strategijah spoprijemanja s SMVN niso jemali resno in njihovo poročanje ni bilo iskreno.

Za preverjanje prve hipoteze, da se v SMVN pogosteje vključujejo dijaki, ki na spletu preživijo več časa, sem izvedla korelacijske analize.

Vprašanje sem sestavila sama, pri čemer sem izhajala iz ugotovitev preteklih raziskav o razlogih za odsotnost poročanja o doživljanju SMVN (npr.

Ugotovitve kažejo na to, da kljub uvrstitvi nekega dejanja v SMVN, ni nujno, da ga kot takega vidijo tudi sami srednješolci.

Tretja raziskovalna hipoteza, ki sem jo zastavila, je predvidevala, da bodo v SMVN vključene dijakinje manj sočutne do sebe kot dijaki.

To lahko pomeni, da so dijaki na pametnih napravah preživeli več časa in so imeli morda za izvajanje SMVN več priložnosti.

Prav tako več deklet kot fantov navaja razlog, da so v preteklosti že iskale pomoč zaradi SMVN, vendar te niso prejele.

Magistrsko delo hkrati opozarja na še en pomemben vidik, ki je pogosto spregledan - subjektivno doživljanje dejanj, ki jih prištevamo k SMVN.

To naj bi nadalje vodilo k povečani psihološki odpornosti, zato se taki mladostniki bolj učinkovito spoprijemajo z emocionalnimi posledicami SMVN.

Rezultati so pokazali tudi, da je v primerjavi z dekleti več fantov takih, ki imajo v kontekstu SMVN dvojno vlogo.