ob jednem je zagromelo, da je zemlja strepetala, in začele
Tudi zdaj sem strepetal, a ne več od lastnih občutkov, temveč od strahu in nemira.
Če so moji živci tako vznemirjeni, da strepetam, kadar poči trhla vejica, če nanjo stopim — to je čisto
mož, strepečeš in zbežiš – sram te bodi."
Tedaj je mladeničeva roka, ki je držala ključ, strepetala in pogled, ki je bil ves čas nepremično usmerjen
Zdrznil se je, strepetal je — to je bil on
“ vpraša zateglo starec in ustnice mu strepetajo od jeze.
Videla mu je v obraz, ki je bil ves obupan in preplašen, in je strepetala; videla je njegove obrezane
V senceh so se ji bočile žile, po katerih je kljuvalo, strepetala je včasih, in glas je bil nemiren.
Kar strepetala sem in jo zrla presenečena. Da ga — ljubim!
Razločno je bilo videti, kako je strahu strepetal, na to pa obzor motril, iskaje si izhoda.
Prišel je mrak, sence so prihajale — in takrat je strepetala
je menila da stoji on vsej svojej moškej lepoti pred njo kakor presrečnih davno že minolih dneh in strepetala
da sem strepetal. Po njem je ...
“ — Vprašanje je bilo toli ljubeznivo in nedolžno, da je mladenič strepetal.