« dihne Filip sam v sebi. »In lepše
je dihnila, ko je Kovačica
hribovi nad Vrhniko, zalila je vso dolino pod grebenom, hladno in mokro, kakor roka bolnikova, mi je dihnila
Nekdo ji je dihnil v tilnik, potrkal jo je na ramo.
Oh Pia čudovita je je dihnila
dihnil? Dihaj, kakor ti je dano, pa nič ne vprašuj! —
Kakor senca je šinilo temno preko njegovih lic, kakor rosna senca je dihnilo iz njegovih oči ... šinilo
A zdaj sem ga spoznal; on je bil, ki se je priplazil v tistih grenkih urah do vrat mojih sanj ter dihnil
Zdajci pa je dihnilo nekaj kot življenje v naravo in vse je zatrepetalo in zažarelo v veselju.
Kar ti nenadno dihne veter strahotna hosta zahrope temo da bi dlje segel ko videl mu nad glavo skovikne
Marija ga dihnila
Ah je dihnil opat in izpustil Polonico
»Vse je zoper nas,« je dihnil Dominik in jezen stiskal zobe, da se je slišalo škripanje, »in vselej je
Trpljenje ti je dihnilo v obraz. — No, če se je že vse posušilo v tem starem srcu, nekaj sočutja je še
in nekaj enakega je pač morala misliti tudi Lavra, ker je dvakrat ali trikrat kot bi bila iz sebe, dihnila