Tesnière sicer pravi, da dvojina najprej izgine pri pridevnikih, nato kazalnih zaimkih (ujemalnih besednih vrstah), samostalnikih, števnikih (dva) in osebnih zaimkih.

Tesnière se torej z navedbo indoevropskega izhodišča izogne opredelitvi praslovanskega stanja.

Tesnière se torej sklicuje na staro kategorijo (o tem gl.

Tesnière pa ne omeni samo izgubljanja dvojine, pač pa tudi njeno ohranjanje.

Tesnière ni razpolagal z jezikovnim gradivom, ki bi mu lahko razkrilo ta razmerja.

Tesnière loči analitični oz. opisni ter sintetični marker.

Tesnière je tako imel na dlani sistem s staro kategorijo, s katero je lahko pojasnjeval slovensko gradivo.

Tesnière izhaja v svoji teoriji iz stavka kot organizirane zgradbe s sestavnimi členi - besedami (mots).

Tesnière si je zavzeto prizadeval za dokumentiranje jezikovnega pojava, tj. dvojine, ki je bil že med raziskavo ogrožen (1).

Tesnière je na fakulteti vodil vaje iz sodobnega jezika ter predaval o francoski književnosti 19. stoletja.

Tesnière (prav tam: 97-101) v stavku definira aktante, to so lahko osebe ali predmeti, ki na kakršen koli način sodelujejo pri dejanju/dogajanju.

Tesnière je kot "terenski" jezikoslovec prepotoval vse ozemlje, kjer so prebivali Slovenci, ter preučeval rabo jezika med naravnimi govorci.

Aktanti se med seboj razlikujejo glede na svoje funkcije v stavku: Tesnière govori o prvem, drugem in tretjem aktantu.

Tesnière je tudi avtor atlasa Dvojinske oblike v slovenščini , kjer s kartami nazorno prikaže razširjenost slovenske dvojine .

Za vzpostavitev drevesa (odnosov med enotami), Tesnière ga imenuje stemma8, je dovolj odnos med nadrejenimi in podrejenimi prvinami.

Nobena ponujena pisava ni imela posebnih znakov za zapis v slovenščini, kot jih je uporabil Tesnière.

Poleg nadrejenih in podrejenih prvin Tesnière jasno razlikuje med sintaktično in semantično ravnjo stavka.