V zadnjem desetletju so novejši visokozmogljivi genetski pristopi omogočili odkritje številnih novih genetskih polimorfizmov, ki so povezani z odzivom na tiopurine.

Tiopurine (označeni rdeče) uporabljamo v fazi utrditve remisije in vzdrževalni fazi zdravljenja, ki traja več let.

S kombinacijo obeh namreč z večjo gotovostjo detektiramo nekomplianco ali neodzivnost na tiopurine.

Razlogi so lahko prilagoditev metabolizma posameznika na tiopurine, povečanje rezistence ali padanje kompliance tekom zdravljenja.

Pri odzivu na zdravljenje s tiopurini pomembno vlogo igrajo genetski polimorfizmi v genih za encime, ki presnavljajo tiopurine.

Kljub temu polimorfizmi v njegovem genetskem zapisu povsem ne razložijo heterogenega odziva na tiopurine.

Kljub temu našteti aleli ne razložijo vseh spremenjenih aktivnosti in s tem odziva bolnikov na tiopurine.

IMPDH presnavlja tiopurine v aktivne citotoksične metabolite, ki povzročajo levkopenijo.

Dejavniki, ki vplivajo na raznolik odziv bolnikov na tiopurine, so kljub mnogim dognanjem še vedno predmet raziskovanja.

V skupini imunosupresivov najpogosteje uporabljamo tiopurine , redkeje metotreksat ali takrolimus .

Interindividualna raznolikost odziva na tiopurine je namreč lahko posledica prisotnosti genskih polimorfizmov in interakcij endogenih in eksogenih snovi z encimom .

Pri najdaljši fazi zdravljenja te bolezni, vzdrževalnem zdravljenju, uporabljamo tiopurine, natančneje 6-merkaptopurin.

Kot imunomodulator bolniki prejemajo bodisi tiopurine (azatioprin 2 - 2,5 mg kg telesne mase ali purinetol 1 - 1,5 mg kg telesne mase) ali metotreksat (15 mg tedensko subkutano).

To vodi do preloma dvojne vijačnice in do apoptoze levkemičnih celic ter hkrati povzroči neželene učinke na zdravih celicah, ki privzamejo tiopurine (12,15,23,24).

Ugotovili smo, da so variantni homozigoti pri polimorfizmu rs2278293 imeli manjšo občutljivost na tiopurine.

Bolniki s KVČB , ki prejemajo imunosupresivno terapijo ( tiopurine , metotreksat , takrolimus in / ali biološka zdravila ) pa ne smejo biti cepljeni z živimi cepivi .

V ta namen bomo na in vitro modelu limfoblastoidnih celičnih linij (LCL) skušali najti dejavnike, ki pojasnijo variabilen odziv na tiopurine.

KVČB zaradi neodzivnosti na standardno (5-aminosalicilna kislina, kortikosteroide, tiopurine ali metotreksat) terapijo ali zaradi razvoja stranskih učinkov le- te, prejeli zaviralce TNFα.

V kliničnih in translacijskih študijah so bili v povezavi z odzivnostjo na tiopurine identificirani številni polimorfizmi v genu TPMT.

Aktivnost TPMT se med posamezniki razlikuje, kar pri bolnikih, ki prejemajo tiopurine, vodi do razlik v odzivu na zdravljenje.