sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "vzklično".
Kliknite za poizvedbo
Širši sorodni izrazi
Izrazi, ki navajajo vzklično med svojimi sorodnimi izrazi, a jih seznam zgoraj ne doseže. Njihova podobnost je nižja od podobnosti zadnjega izraza nad njimi.
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Če bi že želeli tako prevajati , bi lahko zaključili vsaj z vzklično intonacijo .
Vzklično intonacijo uporabljamo, ko neko stvar povemo s čustveno prizadetostjo.
Vprašaj postavimo za vprašanjem, klicaj postavimo za vzklično povedjo, največkrat pa je na koncu povedi pika.
V vseh primerih se naslove zaradi klicaja drugače bere, tj. bolj vzklično, glasneje, bolj čustveno.
V italijanskem besedilu je več vzklično naravnanih stavkov, s katerimi skušamo vplivati na naslovnikova čustva.
Tvorili so lahko pripovedno, vprašalno ali vzklično poved.
Tako ločimo tri pomenskorazločevalne intonacije: povedno (tudi pripovedno, kadenčno), vprašalno (tudi antikadenčno) in vzklično.
Tako je ironično zanikanje, ki vzklično navaja pozitivne (ali negativne) lastnosti in misli ravno obratno.
Ta je vpet v vprašalni stavek, sledi mu vzklično naravnan odgovor.
Stavek je oblikovan vrašalno, deluje kot retorično vprašanje, na katerega ženska sama odgovori, uporabi vzklično intonacijo.
Skupaj označujejo tri vrste intonacij: pripovedno, vprašalno in vzklično.
Pri tem kombinira več "besed", ki so nerazumljive, in jih izgovarja vprašalno, vzklično in tudi povedno.
Poleg pripovedne, vprašalne in nekončne intonacije poznamo še vzklično intonacijo.
Opredeli še povedno in vzklično intonacijo, slednja "ima intonacijsko ogrodje drugačno kot pripovedna ali vprašalna intonacija, je pa lahko kadenčna ali antikadenčna.
Nikoli ne izbira med padajočo, rastočo ali vzklično končno intonacijo, glede na sobesedilo.
Loči in poimenuje vprašalno , vzklično in pripovedno poved .
Ima vprašalno in včasih vzklično intonacijo ter običajno predstavlja del argumentativne sekvence (prav tam).
Gre za čustveno obarvano vzklično poved, s klicajem kot končnim ločilom, sestavljeno iz dveh samostalniških zvez s pridevniki.
Glede na sobesedilo tudi redko ustrezno izbira med padajočo, rastočo ali vzklično končno intonacijo.
Besedilo se konča z vzklično enostavčno povedjo, ki usmeri naslovnika na izdelek.