Izrazi, ki navajajo willför in sod med svojimi sorodnimi izrazi, a jih seznam zgoraj ne doseže. Njihova podobnost je nižja od podobnosti zadnjega izraza nad njimi.

fidler mis in sod

Fran.si

80.66

79%

Pogosto skupaj z

grča kromatogram

Primeri iz korpusa

Korpus Common Crawl

Common Crawl je korpus spletnih strani

Na podlagi pridobljenih rezultatov smo se odločili, da vzorce bele jelke ekstrahiramo po protokolu, ki ga navaja Willför in sod.

Najpogostejši lignan je bil nortrakelogenin, v grčah pa so bili v majhnih količinah prisotni tudi matairezinol, sekoizolaricirezinol in liovil (Willför in sod., 2003).

Najvišje vsebnosti dehidroabietinske kisline smo zaznali v grčah preučevanih dreves, ugotovitve pa se ujemajo z ugotovitvami v literaturi (Willför in sod., 2003).

Ker se retencijski faktorji niso popolnoma ujemali, smo si pomagali z barvami lis ter kromatogramom iz obstoječe literature (Willför in sod., 2006).

Ko drevo proizvaja večje količine smol, lahko to blokira ali ovira sintezo lignanov (Willför in sod., 2003), kar lahko pojasni naše rezultate.

Odvisno od topil, v katerih so topni, lahko ekstraktive razdelimo v dve skupini, na lipofilne in hidrofilne (Willför in sod., 2006).

Rastlinski ekstrakti običajno ne vsebujejo samo lignanov, temveč tudi flavonoide in stilbene, ki imajo podobno topnost (Willför in sod., 2006).

Avtorji poročajo, da je bila vsebnost lignanov posebej velika v grčah v primerjavi z lesom v deblu (Willför in sod., 2003).

Lignani se v grčah pojavljajo v prosti obliki in se zlahka ekstrahirajo s polarnimi topili (Willför in sod., 2004a).

Ker nismo imeli vseh referenčnih spojin, smo si pri identifikaciji pomagali s kromatogrami iz literature (Willför in sod., 2006).

Za analizo ekstraktivov se danes večinoma uporablja plinsko kromatografijo ali tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti (Willför in sod., 2006).

Pojavijo se bodisi v prosti obliki bodisi z glikozidnimi vezmi vezani na različne ogljikove hidrate (Willför in sod., 2006).

V nekaterih grčah lahko lignani celo presežejo 10% (w w-1) in lahko vsebujejo tudi stokrat večje vsebnosti kot jedrovina (Willför in sod., 2004a).

Iz barve lis in slik iz literature ( Willför in sod. , 2006 ) smo določili organske snovi , ki so v ekstraktu .

Nekatere mrtve grče lahko vsebujejo več smolnih kislin in prostih diterpen alkoholov kot deblo (Willför in sod., 2003).

Dobljeni rezultati se ujemajo z ugotovitvami, ki jih navajajo Willför in sod.

Običajno vsebujejo od 5 % do 15 % (w/w) lignanov, v ekstremnih primerih pa jih lahko vsebujejo celo do 30 % (w/w) (Willför in sod., 2004a).

Žive grče navadne smreke vsebujejo 17 % do 21 % (w/w) hidrofilnih ekstraktivov, medtem ko mrtve grče od 14 % do 17 % hidrofilnih ekstraktivov (Willför in sod., 2004a).

Avtorji (Willför in sod., 2003) navajajo, da so grče vsebovale 6-24 % lignanov (w/w), prav tako tudi grče mladih dreves (4-8 % (w/w)).

Lise na kromatografski plošči smo indentificirali s pomočjo slike iz literature ( Willför in sod. , 2006 ) .