i socijalnata degradacija. Sopstveniot život e najgolema vrednost, ednaš daden i nepovraten toj život povikuva oti samo za nego i samo za sebe treba da se žrtvuva i da se raboti, duri i togaš koga niži si sindžir železen / okolu vratot
odnesuvanje, na nevozmožnosta da se domislat moralni idei, poradi što i nikoj (niedna ličnost) ne e povikan i ne se povikuva da go čuva i sproveduva moralot, kojšto i onaka ne može da se osmisli, standardizira i sankcionira.
Hristovo, otkolku da živeam sramno i bezzakono so bezzakonici, ili pak da ne go slušam prorokot David, koj veleglasno povikuva i govori: Go prezrev sobirališteto na zlonamernite, so nečestivite nema da sedam (Ps.25, 5). I pak: poveќe bi sakal da
osakaten vojnik, možebi onoj što peeše pred toa dokolku pesnata ne bila zvukova fikcija na Ibraimoviot dedo. Plače i povikuva za pomoš. Nikoj ne go sluša, ni tie; omrazata e gluva za ona što ne ja zasega vo migot.
na dožd i pak kvičenje, potoa tažačka na životno. Go izvlekuva liceto od kal, ednata raka pod nego e na-čičkana so trnci. Povikuva nebare otkornuva od utrobata:
i se negovi deca, negov svet i negovp soništa. Zaboravil koj bil i zaboravil deka leži ranet od šrapnel na boište i deka povikuva Konstantine, dojdi, i deka Konstantin doaѓa; mu go šepoti Koranot na svoj jazik i pak neizmenet, so nedvosmisleno
pouka. Vo prviot del koga ni veli da se odrečeme od sebe, da go zememe svojot krst i da vrvime po Nego Gospod Isus Hristos nè povikuva da gi pomineme trite stepeni od našiot duhoven razvoj: čistenjeto na srceto od strastite, prosvetluvanjeto na umot i