Številne možnosti uporabe fenotipskih mikromrež najdemo tudi v industrijskih bioprocesih, predvsem na področju optimizacije izkoristkov in ponovljivosti fermentacijskih procesov.

Vse več se uporablja tudi za identifikacijo, karakterizacijo, spremljanje in kontrolo delovnih organizmov v bioprocesih.

Večina biofarmacevtskih proizvodnih režimov temelji na bioprocesih z dohranjevanjem, ki omogočajo visoko produktivnost in ohranjajo nižjo (operativno) kompleksnost.

V naših bioprocesih je bila opazna močno upočasnjena rast celic v prisotnosti piruvata, kar bi lahko bila posledica prevelike količine dodanega substrata.

Uporaba nukleozidov (inozina in adenozina) v bioprocesih z namenom povečanja specifične produktivnosti v sesalskih celičnih linijah do danes še ni bila uporabljena.

Uporaba kaskadnih reakcij v bioprocesih prinaša več ključnih prednosti.

Trendi afukozilacije so podobni kot pri manoziliranih strukturah, se pravi pri vseh okrepljenih bioprocesih tekom procesa narašča afukozilacija.

Specifična hitrost rasti je bila pri vseh bioprocesih podobna.

Razlog za različen potek tehničnih ponovitev bi lahko bil pH, ki smo ga pri izvedenih bioprocesih kontrolirali v zelo ozkem tarčnem območju.

Razlike so v koncentraciji nastalega produkta pri okrepljenih bioprocesih v primerjavi z referenčnim bioprocesom precej velike.

Profili amonijaka pri standardnih in optimiziranih bioprocesih se razlikujejo le v količini nastalega amonijaka.

Pri vseh bioprocesih lahko opazimo ponovno porast amonijaka, ki pri okrepljenih procesih naraste nad maksimalno koncentracijo v prvem vrhu.

Pri vseh bioprocesih je bil dosežen zadovoljivo visok končni titer.

Pri tem smo uporabili metodo nacepljanja in štetja na ploščah, prav tako pa smo pri bioprocesih merili optično gostoto.

Pri standardnih bioprocesih je bila poraba laktata večja in je tega do konca bioprocesa v povprečju skoraj zmanjkalo.

Pri optimiziranih bioprocesih je na osmi dan prišlo do popolnega izčrpanja glutamata iz medija.

Pri okrepljenih bioprocesih smo v prvem vrhu dosegli nižje koncentracije amonijaka kot pri referenčnem bioprocesu, je bila pa hitrost naraščanja amonijaka večja.

Pri okrepljenih bioprocesih smo opazili, da se je porabljalo bistveno več glukoze kot pri referenčnem procesu.

Pri bioprocesih z dodatkom adenozina smo hitro ugotovili, da so dodane koncentracije ne le citostatične, temveč tudi citotoksične.

Pri aerobnih bioprocesih je zelo pomembno zagotavljanje zadostne količine raztopljenega kisika v fermentacijski brozgi.