Za izvedbo eksperimentov v našem kontinuirnem sistemu mešalnega in cevnega bioreaktorja smo morali naprej doseči stabilno ravnotežno fiziološko stanje bakterij v kemostatu.

Z uporabo simulacijskega modela so proučevali vpliv različnih koncentracij dušika na kompeticijo v kemostatu.

Vendar so omenjene študije obravnavale zgolj konstantno adsorpcije pri sestradanih bakterijah, gojenih v kemostatu, in ne tudi pri eksponentno rastočih bakterijah.

V našem primeru je bil selekcijski pritisk majhen, saj je bilo število neinficiranih bakterij v kemostatu veliko.

V kontinuirnem sistemu smo bakterijo najprej nagojili šaržno v kemostatu do željenega fiziološkega stanja.

V kemostatu so bakterije in bakteriofagi ves čas med procesom izpostavljeni vplivu selekcijskega pritiska, kar poveča stopnjo mutacije pri obeh.

V kemostatu smo bakterijske celice izpostavili pogojem omejene preskrbe s hranili in pridobili bakterijske populacije z različnimi metabolnimi stanji.

V kemostatu se selektivni pritisk spreminja s hitrostjo redčenja.

V kemostatu je kljub omejitvi substrata celična smrt majhna, zato jo pogosto zanemarimo.

V kemostatu fiziološko stanje bakterije niha, zato uporaba le-tega za sočasno gojenje bakterij in fagov ni primerna.

Tako smo v kemostatu namnožili bakterijske združbe z različnimi stopnjami proliferacije.

Stacionarno bakterijsko kulturo z upočasnjeno rastjo, namenjeno za študijo fagnih parametrov, smo nagojili v kemostatu.

Prednost gojenja bakterij v kemostatu je preprosto reguliranje hitrosti rasti, ki nam zagotavlja ponovljivost poskusov.

Prav tako so se tekom gojenja v kemostatu pojavili mutirani fagi, ki so inficirali mutirane bakterije.

Poskus enostopenjske rasti zajema fazo adsorbcije, združitev inficiranih bakterij in stacionarne kulture ter spremljanje števila prostih in celokupnih fagov v kemostatu.

Pomembna parametra, ki ju lahko kontroliramo v kemostatu, sta hitrost redčenja in koncentracija substrata.

Po vzpostavitvi stacionarnega stanja v kemostatu pri različnih hitrostih redčenja smo določili stacionarno koncentracijo bakterij s kultivacijsko metodo štetja kolonij.

Po vzpostavitvi stacionarne bakterijske kulture v kemostatu smo poskuse nadaljevali s fagi.

Navadno je pri kemostatu kot limitni rastni faktor uporabljeno esencialno hranilo, s čimer se nad mikrobno populacijo vrši selekcijski pritisk.

Najprej smo poskušali vzpostaviti kontinuirno gojenje bakterije v kemostatu.