sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda
ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "lm evf".
Podobni izrazi in sinonimi za
Kliknite za poizvedbo
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Ker evF (g) ̸= evF (h), lahko predpostavimo, da se LM(evF (g−h)) pojavi v zapisu elementa g ali h.
Brez škode za splošnost je LM(evF (f + g)) = LM(evF (f )), sicer samo v nadaljevanju dokaza zamenjamo f in g.
Potem velja LM(evF (dej )) > LM(evF (bq)), saj se vodilna člena odštejeta v redukciji evF (acei − dej ) = evF (bq).
Potem je element f + g tudi možno vodilno s-reducirati z G ali pa velja LM(evF (f )) + LM(evF (g)) = 0.
Skonstruirajmo S-vektor q, da je sig(bq) = s in LM(evF (cp)) > LM(evF (bq)).
Zato po definiciji 6.5 stopnje velja LM(evF (v)) ≤ deg≤,G (v).
Označimo t1 = LM(evF (f )), t2 = LM(evF (g)) in w = LM(λ1 evF (f )ρ1 ).
Potem je LM(evF (f + g)) = max {LM(evF (f )), LM(evF (g))} .
Privzemimo, da velja LM(evF (f )) + LM(evF (g)) ̸= 0.
Po trditvi 7.26 velja LM(evF (cp′ )) = LM(evF (u)).
Sledi LM(evF (ap)) ≥ LM(evF (ap′ )) = LM(evF (dej )) > LM(evF (bq)).
Brez škode za splošnost lahko privzamemo, da člen LM(evF (s)) pride iz členov polinoma evF (f ) in se pojavi kot modulski monom v elementu f , sicer le zamenjamo vlogi elementov f in g.
Če je monom λ LM(evF (h))ρ enak vodilnemu monomu polinoma evF (g), taki redukciji rečemo vodilna s-redukcija, sicer pa repna.
Ampak evF (p′ ) je neničelen polinom, torej obstaja monom c in element cei , ki vodilno singularno s-reducira p′ in velja LM(evF (cei )) = LM(evF (p′ )) ter sig(cei ) = sig(p′ ).
V nasprotnem primeru, ko LM(evF (s)) = LM(α evF (g)γ), velja sig(f ) = sig(s) = max {sig(g), sig(αf γ} ≥ sig(αf γ), torej imamo α = γ = 1.
Podobno, ker je ap′ možno vodilno regularno s-reducirati z G, obstaja monom d in element dej , ki regularno s-reducira ap′ , da je LM(evF (dej )) = LM(evF (ap′ )) in sig(dej ) < sig(ap′ ).
Potem velja LM(evF (h)) sig(g) = sig(t1 g) > sig(t2 h) = LM(evF (g)) sig(h), zato po enačbi (7.1) velja rg > rh .
Potem pa je LM(evF (f )) = LM(evF (g)) in elemente f spet lahko vodilno s-reduciramo z elementom g in posledično z množico G, kar je protislovje.
Po definiciji s-redukcije velja tudi LM(evF (f )) < LM(evF (t1 g)) in sig(f ) = sig(t1 g), zato r=
Njune vsote (u − s) + s = u po predpostavki ne moremo vodilno s-reducirati z elementi iz G, zato mora veljati LM(evF (u − s)) + LM(evF (s)) = 0.