V primerjavi s tujo literaturo se poleg drsenja, poenostavljanja soglasniškega sklopa, anteriorizacije in zaustavljanja pojavlja še posteriorizacija, palatalizacija in odzvenevanje.

Raziskava je pokazala, da se pri štirih letih najpogosteje pojavljajo fonološki procesi na sičnikih, sledi pa odzvenevanje.

Primer takšnega procesa je odzvenevanje zvenečih fonemov v nezveneče: [ba'na:na] → [pa'na:na].

Pri vseh otrocih se tako pojavlja alveopalatalizacija; pri mlajših tudi lateralizacija in zaustavljanje, pri starejših pa odzvenevanje.

Od procesov v sistemu pa najpogosteje uporabljajo odzvenevanje, anteriorizacijo in drsenje.

Najpogostejše napake so bile zamenjave šumnikov s sičniki, zamenjava glasu /r/ z /l/, palatalizacija, drsenje, poenostavljanje soglasniških skupin in odzvenevanje.

Eni izmed možnih zamenjav glasov sta tudi odzvenevanje in ozvenevanje.

Pri otroku 18 analiza fonoloških procesov pokaže prisotnost odzvenevanja, pri čemer je pri izreki sičnika /z/ večinoma prisotno delno odzvenevanje.

Marin (2013) je ugotovila, da se med 4;7 in 5;7 letom raba fonološkega procesa znotraj sistema, in sicer odzvenevanje (s kombinacijami), poveča.

Muznik (2012) v majhni meri opaža zaustavljanje, afrikacijo, deafrikacijo in odzvenevanje, medtem ko Marin (2013) te fonološke procese opaža kar v vseh starostnih skupinah.

OZVENEVANJE OZIROMA ODZVENEVANJE (ang. voicing, devoicing) Med sekundarne tarčne vzorce sodi dodajanje oziroma odvzemanje zvenečnosti pred vokalom.

Dood (1983, v Perez-Pereira in Conti-Ramsden, 1999), prišla do zaključka, da je pri videčih otrocih pogosteje prisotno odzvenevanje.

https://westonruter.github.io/ipa-chart/keyboard/ poenostavljanje soglasniških sklopov in odzvenevanje, ostali pa so klasificirani kot netipični.

V prvi starostni skupini so se pojavili: drsenje v 5,24%, anteriorizacija v 6,12%, posteriorizacija v 6,46% ter odzvenevanje v 3,37%.

V vseh starostnih skupinah pri sičnikih in zlitnikih opažajo (alveolo) palatalizacijo, pri mlajših je prisotno tudi zaustavljanje in lateralizacija, pri starejših pa odzvenevanje.

Sklicevanje na alofone pri izračunu fonetičnega ravnovesja bi zahtevalo veliko temeljitejšo jezikovno analizo, ki bi upoštevala vsa fonološka pravila za slovenski jezik, npr. končniško odzvenevanje zvenečih obstruentov (beseda "bog" se izgovarja enako kot "bok") itn.

Prisotni so palatalizacija sičnikov in šumnikov, deafrikacija zlitnikov, odzvenevanje ter drsenje, pri čemer otrok trepljaj /ɾ/ in drsnik /l/ menja z drsnikom /j/.

Odzvenevanje je prisotno tudi pri glasovih /z/ in /ž/ - nadomešča ju z nezvenečim sičnikom /s/ ter šumnikom /š/, ki ju sicer izgovarja medzobno.

Tem procesom sledijo še epenteza , poenostavitev soglasniškega sklopa , menjava samoglasnika z drugim samoglasnikom , ki ni posledica naravnih jezikovnih oziroma narečnih procesov , odzvenevanje , izpust določenega glasu , asimilacija , migracija ter metateza .