Zaradi konstantnega prilagajanja kompetitivnemu okolju mnoge bakterije sintetizirajo antibiotike, so gibljive, sporulirajo, tvorijo biofilme in so celo predatorske do drugih bakterij.

Za njih je značilen vstop v ksilem, kjer sporulirajo in se sistemsko razširijo po rastlini.

Za kvasovke spodnjega vrenja je značilno, da zaradi svoje hibridne narave ne sporulirajo, za razliko od kvasovk zgornjega vrenja.

Večina sekundarnih metabolitov, ki se pridobiva v industrijskem okolju pa se izvaja s submerznim gojenjem, kjer streptomicete v pravilu ne sporulirajo.

V tem časovnem obdobju glive lahko sporulirajo, obenem pa se prične proces razgradnje molekul, ki vsebujejo ogljik, in posledično razgradnja materialov.

V splošnem je za te plesni značilna hitra rast, kolonije običajno sporulirajo v treh dneh.

Sterilni hibridi, ki ne sporulirajo ali slabo sporulirajo, spore so večinoma mrtve.

So negibljivi, fakultativni anaerobi; bolje rastejo v aerobnem okolju in ne sporulirajo.

So negibljivi, fakultativni anaerobi, ki imajo encim katalazo, bolje rastejo v aerobnem okolju in ne sporulirajo.

Sevi so homotalični in dobro sporulirajo, prav tako je viabilnost askospor zelo visoka.

Pri nižjih ali višjih temperaturah glive slabše rastejo in sporulirajo.

Preostanek populacije, ki se ne usmeri v kompetenco, pa sintetizirajo zunajcelične proteine, tvorijo biofilm ali sporulirajo.

Oociste se razvijejo samo v končnem gostitelju , to je v mački , ter sporulirajo in tako postanejo kužne po nekaj dneh .

Kolonije starševskega seva so črne barve, tvorijo micelij in pogosto tudi sporulirajo.

Kolonije so na začetku bele in sčasoma sporulirajo ter se posledično različno obarvajo.

Ker gre za vodne hifomicete, te glive sporulirajo le v vodi.

Glive povzročajo tako katastrofalne rastlinske bolezni, ker zelo dobro sporulirajo, spore pa predstavljajo obilen inokulum za okužbo rastlin.

Diploidne kvasovke ob pomanjkanju hranil v okolju sporulirajo, pri čemer pride do mejoze.