Zoospore lahko rastlinsko tkivo najdejo z zaznavanjem specifičnih aminokislin, ki jih izloča rastlina na svoji površini in delujejo kot kemoatraktanti.

Zoospore encistirajo, po kalitvi razvijejo nitaste rizoide in se tako pritrdijo na površino in monocentrično razvijejo v steljko (zoosporangij).

Zoosporangij ima eno, redko več odprtin, ki predrejo kožo dvoživk in v okolico sproščajo običkane zoospore.

Zato so jih imenovali roječe troske ali zoospore .

V primeru peronospore vinske trte azoksistrobin odlično deluje na gibljive zoospore , preprečuje tvorbo micelija in sproščanje zoospor iz sporangijev .

V okoljih in v razmerah , ko je vode dovolj , oblikujejo mikroskopsko majhne plavajoče trose – zoospore , s katerimi okužijo gostitelja .

V njih zoosporangiji sprostijo zoospore, ki kalijo in prodrejo z infekcijsko hifo v tkivo.

Trosovnik ali zoosporangij ( levo ) in zoospore ( desno ) pov .

Sporangiji, ki prispejo na list, sprostijo zoospore, ki kalijo in prodrejo v tkivo.

Spomladi se v mokrih tleh iz oospor razvijejo številne zoospore .

Primeri nespolnih spor so zoospore (imajo bičke in se premikajo) in aplanospore (so statične).

Primarna okužba se izvrši na koreninah ali koreninskem vratu, nadzemne dele pa okužijo zoospore v deževnem vremenu ali pri zalivanju.

Pri obeh oblikah se v določeni fazi oblikuje zoosporangij, v katerem se tvorijo značilne gibljive zoospore.

Pri kalitvi oospor se zoospore sproščajo v vodno raztopino.

Okužbogomoljev povzročajo zoospore , ki iz trosovnikov padejo na tla in z vodoplavajo do dihalnih odprtin gomoljev ali ran .

Ko zoospore vzkalijo v tanko hifo, ta najde listno režo, kjer prodre v notranjost lista in tako pride do okužbe.

Kasneje zoospore prodrejo v notranjast listnega tkiva , kar povzroča postopno odmiranje .

Do primarne okužbe pride na korenini ali na koreninskem vratu, na nadzemni del okužbo razširijo zoospore v deževnem vremenu ali pri zalivanju.