Steničnik (2012, str. 409) identiteto definira kot psihosocialni proces oblikovanja podob, ki jih posameznik v odnosu z okoljem naveže do sebe in drugih.

Steničnik (2012, str. 432) dodaja, da ideologija novega očetovstva ne zagotavlja ustrezne socializacije ali prakse vlog očetov.

Steničnik (2012, str. 411-412) meni, da je identiteta očeta socialno konstruirana skozi interakcije in se razvija ter nadgrajuje sorazmerno z izkušnjo očetovstva.

Zraven je tako na timskih sestankih kot na govorilnih urah v šoli , « pojasni Steničnik , ki je za dva stanovalca tudi matični vzgojitelj .

Steničnik (2012, str. 414) argumentira razliko med biološkim in generativnim rojstvom očeta.

Steničnik (2012, str. 414-417) povzame celotno zgodovinsko analizo sprememb v doživljanju in manifestaciji očetovske vloge.

Kot je dejal Steničnik, ministrstvo ne razume specifike njihovega dela, zato si želi, da bi vzpostavili ustrezen dialog.

K temu premiku so prispevali tudi emancipacija žensk , demokratizacija družbe , uvedba deklaracije o človekovih pravicah in sodobna družinska politika ( Steničnik , 2012 ) .

Oče ima lahko pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju starejšega otroka ; lahko ga pripravi na prihod novega družinskega člana , dodaja Steničnik ( 2012 ) .

Prve sistematične raziskave o očetovstvu in njegovih vplivih na posamezne družinske člane pa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Steničnik, 2012).

Skrb za otroke pa ni več le skrb matere, ampak postaja vse bolj del skupne porazdelitve odgovornosti obeh staršev (Steničnik, 2012).

Rezultati teh raziskav so pokazali, da očetje pomembno vplivajo na razvoj svojih otrok in imajo potencial za sodelovanje (Steničnik, 2012).

Očetje prepoznavajo vrednost tudi v delavnicah, ki bi bile namenjene izključno očetom za deljenje izkušenj, kar je podobno ugotovitvam raziskave Steničnik (2012, str. 432).

Težavnost vključevanja očetov k skrbi za otroke Steničnik (2012) pojasnjuje s pomanjkanjem pripravljanja očetov na starševstvo skozi proces socializacije.

Zato očetje v sodobnem času ne opravljajo le enodimenzionalnega dela hranilca družine, temveč prevzemajo več pomembnih vlog (Steničnik, 2012).

Stroka je prvič v zgodovini pričela prepoznavati nove moderne očete, ki so skrbni, senzitivni in uglašeni s potrebami svojih otrok (Steničnik, 2012, str. 416).

Ob prihodu novega družinskega člana vsi v družini prevzamejo nove in preoblikujejo stare vloge v njej (Steničnik, 2012).

Sodobni očetje nimajo več enodimenzionalne vloge moškega kot hranitelja družine , temveč igrajo številne pomembne vloge ( Steničnik , 2012 ) .

Ob tem pa tudi skrb za otroke postaja vse bolj del skupne porazdelitve odgovornosti obeh staršev (Steničnik, 2012).