Koncerti kot ena od oblik kulturnega produkta so skozi zgodovino nastajali pod vplivom ekonomskih, estetskih, verskih in družbenih interesov vsakokratnega časa (Tröndle 2011, 10).

Schneidewindova in Tröndle (2003, 73) tudi ugotavljata, da osrednji faktor trženja − ponudba in prodaja produkta − ne odgovarja povsem realnosti glasbenika.

Schneidewindova in Tröndle (2003, 78−79) ugotavljata, da naj bi v analizi povpraševanja po koncertih šlo za to, da se izve čim več o publiki.

Schneidewindova in Tröndle (2003, 124) navajata, da je fundacija premoženjski sklad, ki s pomočjo primerne organizacije deluje za neki določen namen.

Kirchberg (Tröndle 2011, 186) pravi, da ja bila nova glasba od prve svetovne vojne kritično gibanje proti meščanski koncertni glasbi (npr.

Schneidewindova in Tröndle (2003, 87) tudi navajata, da je imidž vtis, ki ga dobimo ob poslušanju ali branju znanega imena.

Skozi zgodovino so koncerti nastajali pod vplivom ekonomskih, estetskih, verskih in družbenih interesov vsakokratnega časa (Tröndle 2011, 10).

Dovoljujejo fleksibilno sestavo programa, delujejo bolj kot socialni forumi in izražajo obreden karakter dogodkov (Tröndle 2011, 34).

Kirchberg (Tröndle 2011, 194) ugotavlja, da nenavadna prizorišča pomenijo odklon od tradicionalnih, od ikon meščanske simbolike.

Na operativni ravni, ki se ukvarja s konkretnim izvajanjem normativnih in strateških odločitev, določimo, kako lahko strategije uresničimo (Schneidewind in Tröndle 2003, 75).

Schneidewindova in Tröndle (2003, 96) navajata kot primer izvajanje redko igranega repertoarja ali transkripcij.

Keuchlova (Tröndle 2011, 83) v študiji o aktualnem koncertnem življenju ugotavlja, da je približno dve tretjini prebivalcev Nemčije vključenih v kulturne aktivnosti.

Je sredstvo specifične komunikacije in izstopanja iz konkurence in ima vpliv na možnost prodaje in pridobivanje virov (Schneidewind in Tröndle 2003, 86).

Kirchberg (Tröndle 2011, 187) definira nenavaden prostor dogajanja kot običajno prizorišče za vse sredine.

Tröndle (Schneidewind in Tröndle 2003, 18−19) ugotavlja, da se je ločevanje med izvajalci in poslušalci že zelo zgodaj poskušalo določiti z ureditvijo prostorov.

Schneidewindova in Tröndle (2003, 128−130) poudarjata, da je za pridobivanje fundacijskih sredstev relevantnih več stališč.

Pozornost je pritegnila tudi izboljšana akustika, ki je povečala estetiko poslušanega (Tröndle 2011, 26−27).

Tudi Kellersmann (Tröndle 2011, 224) pravi, da je enostavneje vzbuditi pozornost za x-ti posnetek standardnih del v izvedbi velikih zvezd.