"endfeet") se iztezajo do krvnih žil in tvorijo gosto omrežje, imenovano glia limitans, tik pod notranjo možgansko ovojnico pio (Verkhratsky in sod., 2015).

Eksocitoza v astrocitih se od eksocitoze v nevronih razlikuje glede na prostorsko ureditev, kinetiko in molekulske mehanizme (Verkhratsky in sod., 2015b).

Neodvisno od tega so astrocite prepoznali kot celice, ki izločajo raznovrstne zunajcelične mešičke, med njimi tudi eksosome (Verkhratsky in sod., 2016).

Astrociti so z okoliškimi nevroni in drugimi celicami, kot so mikroglija, endotelijske celice itd., integrirani v zapletena omrežja (Verkhratsky, 2010).

Ca2+-signalna pot je v astrocitih ključna za sproščanje glijotransmiterjev v zunajcelični prostor preko uravnave eksocitoze (Verkhratsky in sod., 2012).

Učinkovitost eksocitoze temelji na usmerjenem transportu mešičkov do plazmaleme in njihovem zlitju z njo (Verkhratsky in sod., 2015b).

Sestavljajo jih močno heterogene celične populacije, različnega izvora, strukture in funkcije (Verkhratsky in sod., 2019).

Število odkritih glijatransmiterjev, ki se izločajo z omenjenim mehanizmom, se povečuje (Verkhratsky in sod., 2016).

Tako se nahajajo v idealnem položaju za shranjevanje in oskrbo z energijo, vzdrževanje zunajceličnega okolja in dostavo trofičnih dejavnikov (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).

Astrociti so heterogena skupina celic glije, ki so v centralnem živčnem sistemu v različnih oblikah glede na lokacijo nahajanja (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).

Vsak astrocit ima vsaj en izrastek povezan z žilo, kar mu omogoča izmenjavo snovi med krvjo in svojim območjem (Verkhratsky in Butt, 2007).

Med drugim uravnavajo molekulsko in ionsko sestavo zunajceličnega prostora ter s posredovanjem akvaporinov vzdržujejo vodno ravnotežje v CNS (Verkhratsky in sod., 2011).

So potencialno sposobni izraziti vse receptorje, ki se nahajajo na nevronih (Verkhratsky, 2009).

"adaptive plasticity"), kar pomeni, da hitro prilagodijo fenotip in izražanje genov glede na razmere v njihovem mikrookolju (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).

Ta odgovor je posledica koordinirane aktivnosti številnih molekularnih kaskad, odgovornih za prehajanje Ca2+ v ali iz citoplazme (Verkhratsky in sod., 1998).

Glijalne celice predstavljajo raznoliko populacijo nenevronskih celic v OŽ in zavzemajo približno polovico prostornine človeških možganov (Verkhratsky in sod., 2019).

Imajo visoko integriranost v nevronska omrežja in igrajo pomembno vlogo pri vzdrževanju homeostaze na mnogih ravneh (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).

Te strukture so dinamične in se lahko razširijo ali skrčijo s hitrostjo nekaj µm na minuto (Verkhratsky in Butt, 2007).

V možganski skorji ljudi predstavljajo astrociti 20-40 % celotne populacije celic glije, pri čemer je razmerje med celicami glije in nevroni ~ 1,5 (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).

Astrociti s heterogeno strukturo in funkcijo zagotavljajo homeostazo v možganih in predstavljajo njihov obrambni sistem (Verkhratsky in Nedergaard, 2018).