Take oblike vedenja za druge osebe nimajo smiselne funkcije, zato jih dojemamo kot neobičajne, nekatera vedenja celo kot socialno nesprejemljiva (Werdonig idr., 2009).

V vadbo naj bodo vključene naloge, ki so miselno zahtevne kot tudi tiste, ki od učenca zahtevajo vzpostavitev socialne interakcije (Werdonig idr., 2009).

Neverbalna komunikacija otrok z motnjo avtističnega spektra je spremenjena - izraz obraza ne spremlja intonacije, geste pa so izven konteksta (Werdonig idr., 2009).

Ne predstavlja prednosti zgolj za otroka, temveč tudi za strokovnjaka, saj mu omogoča, da slednji lažje razume njegovo funkcioniranje (Werdonig idr., 2009).

Manjka jim domišljija v igri s predmeti in spontano igranje vlog, ker si ne morejo predstavljati situacij iz pravljice (Werdonig idr., 2009).

Med sestavljene stereotipije uvrščamo tudi zbiranje velikega števila enakih predmetov, izrazito navezanost na določen predmet in podobno (Werdonig idr., 2009).

Odgovornost staršev pa je, da vzajemno sodelujejo pri posredovanju aktualnih informacij glede funkcioniranja otroka v domačem okolju (Werdonig idr., 2009).

Včasih deluje, kot bi bil gluh, saj ne reagira na opozorila okolice in se ne odziva na svoje ime (Werdonig idr., 2009).

Na to se lahko odzovejo na 2 načina: z agresivnim vedenjem (ki pa ni odgovor na zahteve okolice) ali z umikom (Werdonig idr., 2009).

Komunikacijske težave otroka z avtizmom opažamo že zelo zgodaj, saj pri njih velikokrat ne opazimo socialnega nasmeha (Werdonig idr., 2009).

S pomočjo vzgojiteljic specialni in rehabilitacijski pedagogi izvajajo dejavnosti kurikula za vrtce, ki so ustrezno prilagojene (Werdonig idr., 2009).

Čeprav so nekateri otroci vešči opravljanja osnovnih gibalnih nalog, se lahko zapletene naloge izkažejo za težavne (Werdonig idr., 2009).

S tem mu omogočimo kakovostnejšo integracijo v socialno okolje, njemu in družini pa izboljšamo kakovost življenja (Werdonig idr., 2009).

Smernice so opredelile specialnopedagoške dejavnosti za otroke (komunikacijo, socialno interakcijo, vedenjske težave in kognitivni razvoj) (Werdonig idr., 2010: 7).

Pri verbalnih aktivnostih to vodi v ponavljanje vedno iste skupine vprašanj in zahtevanje vedno istih odgovorov (Werdonig 2009, str. 11).

Pri nekaterih se zgodi, da so že razvili govor in je nato prišlo do nazadovanja (Werdonig idr., 2009).

Ta odstopanja lahko vplivajo na sposobnost posameznika, da se prilagodi v vseh okoliščinah (Werdonig idr., 2009).

Ne razume zahtev okolja in ne zna na primeren način izraziti svojih potreb (Werdonig idr., 2009).

Pojavi se lahko neobičajno dolg jok ali pa otrok sploh ne joka (Werdonig idr., 2009).

Očesnega kontakta ti otroci pogosto nimajo, druge ljudi obravnavajo kot predmete (Werdonig idr., 2011).