dolino Soči ko smo se poprej radovali pogledu lepega slapiča ki je nam na levo obdan od zelenega drevja šumljal
"trava raste in potoček šumlja …«"
Hladna sapica je jela šumljati po drevesnih vršičkih in nočna rosa se je že vlegala na nežno cvetličje
Sedaj ne dela več samo še šumlja šumlja
ker je dekle doli, kjer mi vir šumlja,
v koritu voda spet šumlja,
Na dnu šumlja studenec, ki ne zamrzne nikdar in
Mrak je razprostrl svoja lahna krila čez naravo, vetrič je šumljal v vrhovih dreves, škrjanček je prepeval
zmehčan in nostalgično razpoložljiv zazrem zaliv številnimi otočki na obzorju morje lahno plivka in šumlja
„Melant,“ izpregovori saduječi sužnik, „čuj, Melant, kako ljubko Marica šumlja!
Pijačo pa si je donašal iz bližnjega srebročistega studenčika ki je pod skalo šumljal in le kadar je
soteska, oni v Črnem grabnu podobna, je ležala pred njim, ozka pot je tekla po nji, poleg ceste pa je šumljal
V nočnem vetrcu je šumljala in v srebrnojasni
je tekel potok, glasno šumljal
Kako glasno ljubo šumljaš kako čvrsto krepko skakljaš ko sred gora še pot imaš