što sme sonuvale sonot na razden Da go oplakuvate Pogolema e taa žal za Sonceto Otkolku za onoj što ne go gleda. Oti toj E zalutan meѓu ѕvezdi i denovi.
noќnata prošetka po gradot e rizik opasen po život. So zaoѓanjeto na sonceto , Rim e grad bez život. Retorot Libanij vooduševen zboruva za Antiohija
pretstavuva najvozvišen ideal. Pred takviot univerzum se zapira sonceto i vremeto stoi začudeno: srceto puka obrači / i pliska zname zlovo, /
štrepnuva, zastanuva napregnata kako ptica što saka da izleta duri nad sonceto , zinuva i ciknuva. Se natrupuvaat maži da pomognat, da odbranat od lošo
naglo se oslobodi vo nego. Fančeto pak se svrte i široko go pogledna so sonceto vo očite. Fatena za sincirite, so veter vo rakavite i stegnatiot fustan
e možno točnite vreminja na kontakt ili dopir na diskovite na Venera i Sonceto . Tie podatoci ponataka se ispraќaat vo Evropskata Južna
, nesposobno da robuva na gluvi i bezdušni idoli, zatoa Hristos - Sonceto na pravdata, najnapred ispratil nekoi zraci, prethodnici na
Tie ne go znaele Hristovoto Ime, služele na skitskoto bezumie, kako i na sonceto , na mesečinata i na drugite ѕvezdi, a nekoi pak prinesuvale žrtvi na
deka site bogovi na neznabošcite se demoni (Ps.95, 5). A ako i gi veličaš sonceto i mesečinata i me prinuduvaš da im se vooduševuvam od velelepieto,
za niv, ne dolgo. Kako koga mesečinata ќe zastane pomeѓu zemjata i sonceto pa ќe ja začadi planetata i ќe ja zatemni ѕvezdata, toj e nesreќna vrska
slova na brojeve sonceto sjaeše vo bakaren sjaj i go najavuvaše svetlosončeviot den. Na svet
za docnenjeto, zablazuvajќi im nemo na ponapred od nego rodenite. Sonceto štom pukne v zori i go objavi raѓanjeto na denot vetrot izmoren od ludata
zdiv se zasolnuva vo dlabočinite na planinata i gledajќi go raskošot na sonceto so mala sila poduvnuva kako da se plaši od svetlinata na denot.
kako edna senka si igra so svojata mačka odednaš i mesečinata vide kako sonceto si igra so moeto telo vo ovoj grad za koj nikoj ne može da se seti zošto se