Znano je, da glikani pomembno vplivajo na terapevtske lastnosti protiteles, zato je ključnega pomena analizirati in optimizirati glikansko strukturo terapevtskega protitelesa.

Z denaturacijo smo želeli razpreti nativno konformacijo mAb, saj so glikani skriti v notranjosti proteina, kar otežuje vezavo lektinov.

Vzrok je lahko nepopolna deglikozilacija, pri čemer so lahko glikani še vedno vezani na protein, oziroma so se samo nekateri glikani odcepili.

Vendar se glikani, ki nastajajo v teh sistemih razlikujejo od humanih.

Vendar pa se ti glikani nahajajo v notranjosti strukture in niso izpostavljeni površju.

V zadnjem koraku smo izvedli re-glikozilacijo proteina z aktiviranimi oksazoliranimi glikani in pomočjo encima glikosintaza.

V naslednjem koraku asociacije pomočimo senzorje z naloženimi lektini v raztopino denaturiranih protiteles z izpostavljenimi glikani.

V nadaljevanju sem preverila še, če se separacija izboljša z manjšim naklona gradienta v delu, kjer se eluirajo nevtralni glikani.

V interakciji z ligandi (sialične kisline in drugi glikani) spodbuja apoptozo eozinofilnih celic in zavira degranulacijo tkivnih bazofilcev.

To je posledica dejstva, da so manozilirani glikani vedno tudi afukozilirani.

Tiste, ki nimajo pripete fukoze, imenujemo afukozilirani oziroma ne-glikozilirani glikani.

Ti anionski glikani sodelujejo pri ionski izmenjavi, pri prepustnosti celične stene za hranila in antibiotike ter nadzoru aktivnosti avtolitičnih encimov in adhezinov.

Tako bi dobili celotno sliko kateri glikani so prisotni v našem protitelesu.

Razlike v deležu obrazložene variabilnosti odvisne spremenljivke so izrazite pri naslednjih skupinah struktur: afukozilirani glikani, galaktozilirani glikani in triantenarni glikani.

Pri nedenaturiranih mAb so glikani nedostopni za vezavo lektinov.

Potrdili smo korelacijo med hitrostjo vezave (nm/s) lektinov z glikani v mAb z odstotkom glikanov analiziranih z metodo glikanskega mapiranja.

Pomembno je poudariti, da so glikani med seboj povezani s skupnimi biokemičnimi reakcijami v živi celici, kar omejuje njihove notranje prostostne stopnje.

Polisaharidne stranske verige (glikani) imajo ključno vlogo pri fizioloških in patoloških reakcijah, od imunosti do celičnega odziva, razvoja in smrti.

Ovezani glikani igrajo pomembno vlogo pri lokalizaciji proteinov, njihovi topnosti in antigenosti in interakcijami med celicami.

Okužba se vzpostavi med bakterijskimi lektinskimi proteini ter njim komplementarnimi glikani na površini gostiteljeve celice.