Število proteinov s signalnim peptidom se je dobro ujemalo s številom sekrecijskih proteinov, kajti sekrecijski proteini so zelo pogosto glikozilirani.

Šele nedavno je bilo odkrito veliko število proteinov, ki so glikozilirani tudi pri probiotičnih bakterijah in tako vplivajo na interakcije z gostiteljem.

Znotraj iste polipeptidne verige vsebujejo več inhibitornih domen, so glikozilirani in vsebujejo osem disulfidnih vezi.

Zaestreni in glikozilirani polifenoli se v tankem črevesu absorbirajo v manjši meri (npr.: pozitivno nabiti antocianini).

Vsebujejo dve disulfidni vezi in so lahko glikozilirani.

Viskoznost se poveča tudi zaradi večje tvorbe mucinov (glikozilirani proteini z visoko molekulsko maso).

Več kot imajo hidroksilnih skupin in manj glikozilirani so, boljši antioksidanti so.

V rastlinah so pogosto prisotni v glikozilirani obliki ali kot estri kina, šikimske ali vinske kisline.

Učinkovitosti ne moremo pripisati posameznim skupinam fenolnih komponent (biflavonoidi ali glikozilirani fenoli), niti posamezni komponenti amentoflavonu.

Tudi število proteinov s signalnim peptidom se je dobro ujemalo s številom sekrecijskih proteinov, kajti sekrecijski proteini so zelo pogosto glikozilirani.

Tiste, ki nimajo pripete fukoze, imenujemo afukozilirani oziroma ne-glikozilirani glikani.

Tako pri rastlinah kot tudi pri drugih evkariontih so najpogosteje glikozilirani sekrecijski proteini.

So glikozilirani globularni proteini, prisotni v krvi, tkivnih tekočinah in telesnih izločkih.

So glikozilirani globularni proteini, ki nastanejo v serumu ob prisotnosti antigena, ga prepoznajo in z njim selektivno reagirajo.

So glikozilirani globularni proteini - približno okrogli skupki sestavljenih beljakovin, kovalentno povezanih z oligosaharidi.

So glikozilirani antocianidini z enim ali več sladkornimi komponentami.

S puščicami so označeni posamezni proteini, ki so glikozilirani oz. deglikozilirani.

Rdečo barvo jabolk v glavnem določa vsebnost in sestava antocianinov, ključni za rdečo barvo so predvsem glikozilirani cianidini.

Razlika je v tem, da so proteoglikani močno glikozilirani, torej vsebujejo veliko saharidnih enot.

Proteini, ki so glikozilirani na tak način izgubijo svojo funkcionalnost.