Joppke (ibid.) nadaljnje ugotavlja, da je multikulturalizem implicitno prisoten v vseh liberalnih družbah, čeprav je le redko priznan kot uradna politika.

Joppke ( prav tam ) na primeru posameznih držav ( npr.

Joppke (2003), ki govori o procesih reetnicizacije in deetnicizacije državljanstva. dvojno državljanstvo res spodbuja t.i. procese denacionalizacije državljanstva.

Joppke (1991, 52) trdi, da čeprav je vzpon stranke zgodovinsko vezan na boj proti jedrski energiji iz sedemdesetih, se je ta povezava postopno zrahljala.

Joppke (1991, 51) odkriva, da je prišlo do podobnega premika pri javnosti, ki je bolj poudarjala vprašanje razorožitve kot pa jedrsko energijo.

Joppke (1991, 46) sugerira, da sta v tem času ekologija in kritika gospodarske rasti postali prevladujoč kulturni motiv obdobja.

Joppke (1991, 46) ugotavlja, da je v prvih obsežnejših energetskih politikah tako najvišja prioriteta postala jedrska energija.

Joppke nadalje ugotavlja: Številne kritike formule 'ne država imigracij' spregledajo njen normativni karakter in njeno utemeljenost na nacionalni samo-definiciji.

Če sprejmemo predpostavko o univerzalističnih državljanskih identitetah ( Joppke 2007 ) , lahko debato o enakosti znotraj univerzalnega koncepta državljanstva prav tako označimo kot relevantno .

Poleg tega ti procesi lahko potekajo simultano v določeni državi, saj vsak od teh procesov naslavlja drugačno ciljno skupino (Joppke 2003: 4).

V okviru teorij multikulturalizma in multikulturnega državljanstva razlikujemo med t. i. radikalnimi in liberalnimi verzijami ( Joppke 2002 ) 4.

Joppke (1991, 51) dodaja, da je navidezno geopolitično popuščanje napetosti omogočilo vzpon najobsežnejšega množičnega gibanja v zgodovini Nemčije.

Tem bolj so države razširile dostop do državljanstva, manj pravic je državljanstvo ponujalo (Joppke, 2007a).

Po mnenju Christiana Joppke koncept dvojnega državljanstva razbije logiko klasične nacionalne države, po kateri nekdo lahko pripada samo eni državi naenkrat.

Podobno tudi Joppke (2008, 533) opredeljuje tri aspekte državljanstva, in sicer status, pravice in identiteto.

Princip nediskriminacije individualnih pravic ni dovolj za zaščito manjšin (Joppke 2011).

Nemško protijedrsko gibanje je v senci mirovnega gibanja in stranke Zelenih preživelo osemdeseta, čeprav na nižji ravni mobilizacije (Joppke 1991, 48).

Tudi Joppke in Morawska (2003, 3) ugotavljata, da je v relevantni literaturi presenetljivo malo kritičnih refleksij tega sicer popularnega termina.

Stranka Zelenih je v zvezni parlament vstopila leta 1983, vnesla nasprotovanje jedrski energiji v politični sistem in tako omejila kolektivno delovanje (Joppke 1991, 51).