Zanimala nas je predvsem barva in primernost peroralnih liofilizatov za rokovanje, morebiten pojav razpok ter kako so liofilizati odstopili od sten čaše.

Za lažjo interpretacijo rezultatov so v spodnji tabeli podane teoretične mase liofilizatov in pomožne snovi, v katerih se formulacije ločijo.

Z večanjem masnega odstotka želatine narašča primernost liofilizatov za rokovanje, čas razpadnosti pa se daljša.

Z dodatkom glicina smo želeli predvsem doseči hitrejši razpad, pri tem pa ohraniti trdnost liofilizatov.

Vpeljava dvofaznega zamrzovanja prav tako ni potrebna za izboljšanje stabilnosti liofilizatov.

Volumen polnitve in vpeljava dvofaznega zamrzovanja v cikel v večini primerov vplivata na čas rekonstitucije liofilizatov.

Večina liofilizatov je bila ustreznih s primerno obliko, barvo in trdnostjo ter brez znakov kolapsa ali drugih deformacij.

V sklopu magistrske naloge smo z izbiro ustreznih pomožnih snovi in pogojev liofilizacije želeli potrditi koncept izdelave peroralnih liofilizatov v laboratorijskem okolju.

V sklopu magistrske naloge smo proučevali vpliv encimsko obdelane želatine na lastnosti peroralnih liofilizatov, s poudarkom na vplivu na njihov razpadni čas.

V primeru peroralnih liofilizatov se polivinilpirolidon prav tako uporabljala kot vezivo.

V nadaljevanju raziskav na področju bi bilo smiselno preveriti razlike v sorpcijskih lastnostih omenjenih liofilizatov.

Ustreznost izdelanih peroralnih liofilizatov bomo vrednotili po vsakem liofilizacijskem ciklu.

Uporabili smo ga za tvorbo hidrofobnega filma na stenah vsebnikov za liofilizacijo (čaš) in tako omogočili lažje odstopanje liofilizatov po končanem sušenju.

Uporaba peroralnih liofilizatov obsega predvsem terapevtske skupine, kot so antipsihotiki, antipiretiki, analgetiki ter zdravila za zdravljenje anksioznosti, slabosti, kašlja in nespečnosti.

Trdnost liofilizatov nismo določali s klasičnim merilnikom trdnosti, saj so bile tablete prekrhke.

Torej lahko sklepamo, da čas rekonstitucije v našem primeru ni odvisen le od specifične površine liofilizatov.

Takšen vpliv se pri istem liofilizacijskem ciklu veča z večanjem volumna polnitve (saj se veča tudi masa liofilizatov).

Strukturo liofilizatov z glicinom tvorijo tudi številne mikropore, za katere predvidevamo, da so prav tako posledica kristalizacije glicina.

Sicer mehansko popokanje pogače ne vpliva na stabilnost zdravilne učinkovine in na fizikalno-kemijske lastnosti liofilizatov.

S tem procesom smo olajšali odstopanje liofilizatov od dna in sten čaš.