Ljubešić (1997d) ugotavlja, da je velik del primarnih disfazij (še posebno razvojnih disfazij) v novejši literaturi označenih s terminom specifična jezikovna motnja.

Ljubešić (2012) poudarja, da starši izražajo, da so premalo informirani o pomembnih vidikih funkcioniranja svojega otroka, njegovih težavah in storitvah pomoči.

Ljubešić (1997) kot glavni dejavnik za nastanek govorno-jezikovnih motenj navaja vpliv dednih oziroma drugih bioloških dejavnikov, sledijo pa dejavniki okolja.

Ljubešić (2012) navaja celo, da izmenjava informacij med družino in strokovnjaki odloča o uspehu obravnave družine in razvojnem napredku otroka.

Ljubešić (1997) izpostavlja, da je jezikovni razvoj otrok s specifično jezikovno motnjo počasnejši in drugačen v primerjavi z vrstniki.

Ljubešić je dejal, da so na policiste čakali eno uro, nato pa je znova poklical številko 113.

Ljubešić (1997a) pravi, da so bile te motnje dolgo prezrte in zanemarjane zaradi enačenja z razvojno disfazijo.

Ljubešić (2012) poudarja, da morajo strokovnjaki komunikaciji s starši nameniti posebno pozornost.

Ljubešić (1997b) razlikuje jezikovne motnje glede na različne vzroke.

Ljubešić (2012, 40) govori o odnosu med starši in strokovnjaki kot 'kolektivni pooblaščenosti'.

Samo Ljubešić je uredil prvo številko fanzina in dajal pobudo, ko so drugi člani kolektiva že obupavali.

Jaz sem največ delal glasbo , a tudi drugi , on pa je napisal večino besedil , « je dejal Ljubešić .

Komunikacijo in odnos med starši in strokovnjaki ovirajo kratka in nejasna sporočila, pretirano ovinkarjenje in neusklajenost informacij med različnimi strokovnjaki (Ljubešić, 2012).

Uspešna je takrat, ko je sporočilo razumljeno tako, kot si ga je zamislil pošiljatelj in pride na koncu do medsebojnega razumevanja (Ljubešić, 2012).

S tem ni mišljeno, da tovrstne motnje ne obstajajo, njihova terapija pa zahteva dobro interdisciplinarno sodelovanje in vključenost pedopsihiatra (Ljubešić, 1997b).

Zunanje iskanje predstavlja iskanje natančne diagnoze, notranje iskanje pa se odraža v vprašanju, kaj to pomeni za življenje celotne družine (Ljubešić, 2012).

Nujna je dinamična ocena jezikovnega razvoja in diagnostični postopek, ki se neprekinjeno dopolnjuje z informacijami iz logopedske terapije (Ljubešić, 1997d).

Razvoj jezika je do neke mere uganka že sam po sebi, enako je z motnjami, ki se v procesu pojavljajo (Ljubešić, 1997d).

Tako raziskovalci poleg jezikovnih težav govorijo o težavah s kognitivnimi procesi, o perceptivnih težavah in težavah s pomnjenjem (Ljubešić, 1997a).

Med jezikovne motnje psihogenega izvora spadajo čustveno ali vedenjsko pogojene motnje, za katere ne najdemo organskega vzroka (Ljubešić, 1997b).