sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "pelzhoffer".
Pogosto skupaj z
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Pelzhoffer, zamujal pa je tudi s finančnimi obveznostmi do dežele.
Pelzhoffer, tako kot večina novoveških mislecev, zasleduje večno željo ostati znotraj okvira in ne prestopiti niti ene črte.
Pelzhoffer zato bralcu v kazalu ponudi predvsem zgodovinske osebnosti, kar je še en dokaz tacitističnega duha, v katerem je delo napisano.
Pelzhoffer v predgovoru ne poda nikakršnega namiga o ureditvi znanja.
Pelzhoffer se tu vrača k dikciji srednje mere.
Pelzhoffer se tu ukvarja z izbiro poslancev, njihovim delovanjem, tujimi navadami - torej vsem s čimer se poslanec sreča pri opravljanju svojega dela.
Pelzhoffer se s tem vpisuje v širše polje novoveške misli, ki si kot osrednji problem zastavljala vprašanje, kako delovati.
Pelzhoffer se je vpisoval v neko širšo sliko političnega razmisleka, ki je presegala meje habsburške monarhije.
Pelzhoffer s tem zaokroženim eksemplom pokaže na pomen božje previdnosti.
Pelzhoffer ohranja skozi svoja dela enako pojmovanje, ki ga izrazi preko različnih konceptov.
Pelzhoffer nam omogoča, da odpremo probleme in razloge, zakaj je nekaj sploh doživljal kot problem.
Pelzhoffer igra vlogo avtoritatitivnega pripovedovalec, ki bolj ali manj neposredno naslavlja tistega, ki mu pripoveduje.
V sedma in osma knjiga med drugim urejata razmerja papež-vladar, pri čemer Pelzhoffer zapiše, da papež nima oblasti v posvetnih zadevah.
Sam Pelzhoffer je v predgovoru naštel nekaj ključnih avtorjev, na katere se je opiral, o čemer bo več zapisanega pri analizi predgovora.
Kar se skriva za zaveso, je tisto, kar bralec išče in kar Pelzhoffer še dodatno legitimira s sklicevanjem na prenos antičnega znanja.
Da je Pelzhoffer vedel, kako se je treba približati bralcu, pričajo tudi številne metafore in analogije, ki so posejane po celotnem besedilu.
V samem besedilu Pelzhoffer velikokrat pove katerega avtorja navaja, včasih tudi katero besedilo citira, kar je opazno predvsem pri zgodovinskih študijah.
Tacit sicer pravi, da ni države brez vladarja, državnih uslužbencev in vojske - a tudi njih ni, če ni denarja, dodaja Pelzhoffer.
Res je, da je bil Pelzhoffer eden zadnjih avtorjev, ki je napisal (in tudi naslovil) tako obsežno delo o skrivnostih držav.
Pa vendar, ne glede na to, da Pelzhoffer trdi, da brez denarja ni države in politike, ta le ni merilo vsega.