Če bakteriji grozi odstranitev zaradi imunskega odziva (tok urina), se interakcije še okrepijo z vzpostavitvijo specifičnih visoko afinitetnih interakcij.

Zaznana aminokislinska obogatitev lahko predstavlja tudi zamenjave, ki povečajo stabilnost proteina in ne direktno afinitetnih značilnosti do tarčnih veziklov.

Zato je težnja po razvoju afinitetnih ligandov, ki bi dovoljevali uporabo milejših pogojev za elucijo, vse večja.

Za razliko od dobro raziskanih visoko afinitetnih prenašalcev je delovanje nizko-afinitetnih prenašalcev še dokaj nedognano.

Za ovrednotenje funkcionalnosti identificiranih različic je potrebna biokemijska in biofizikalna opredelitev aktivnosti in afinitetnih značilnosti rekombinantno pripravljenih in očiščenih proteinov.

Z uporabo le-teh kot afinitetnih podaljškov bi dosegli mestno-specifično imobilizacijo na neobdelano polistirensko površino.

Veliko truda je bilo vloženega v iskanje in razvoj afinitetnih ligandov različne kompleksnosti in selektivnosti za čiščenje protiteles in podobnih molekul.

V nadaljevanju so receptorji našteti glede na stopnjo afinitete do noradrenalina, od manj do bolj afinitetnih.

Uporabi nevronsko mrežo, ki sekvenčno izračuna vrednost podobnosti in del afinitetnih polj (angl.

Uporaba te proteaze je pogosta tehnika za odstranjevanje afinitetnih oznak pri izolaciji proteinov, pa tudi del kontroliranega procesa vezja v sintezni biologiji.

Uporaba selektivnih afinitetnih označevalcev raziskovalcem omogoča izolacijo ali deplecijo celic za doseganje visoke čistosti tarčnih celic.

Uporaba afinitetnih podaljškov je pogosta v kromatografskih tehnikah, ki jih uporabljamo za izolacijo in čiščenje rekombinantnih proteinov.

To je standardni postopek odstranjevanja nečistoč iz kromatografskih kolon, kar je pogoj za večkratno zaporedno uporabo afinitetnih kolon.

Taka konformacija jim omogoča zadrževanje delcev s pomočjo velikega števila nizko afinitetnih vezi, ki se lahko hitro tvorijo in zlomijo.

Slednji lahko povzročijo odpuščanje imobiliziranih peptidnih ligandov iz kolone in vodijo do izgube vezavne kapacitete afinitetnih kolon.

Slednja omogoča pripenjanje bodisi fluoroforjev bodisi afinitetnih oznak .

S pomočjo afinitetnih ligandov je omogočena tudi specifična dostava nanodelcev ali drugih dostavnih oblik na točno določeno mesto v organizmu.

Rezultati afinitetnih kromatografij so pokazali, da oba liganda specifično interagirata z nekaterimi proteini.

Razvoj afinitetnih kromatografij pa je omogočil zelo visoko čistost posamezne komponente v vzorcu zgolj v enem koraku.

Problem pri uporabi polihistidinskih afinitetnih označb je lahko nespecifična vezava neoznačenih proteinov.