Z opredelitvijo biblioterapije sem želela prikazati, kako različni avtorji ugotavljajo, da je glasno branje lahko tudi učinkovit del svetovanja s knjigo.

Vključitev v proces biblioterapije/bibliopreventive mora biti vedno prostovoljna.

V sodobni strokovni literaturi najdemo tri osnovne oblike biblioterapije: institucionalno, klinično in razvojno biblioterapijo.

V popravnih institucijah je težava za izvajanje biblioterapije tudi pomanjkanje ustrezne literature.

V nekaj letih se je pričelo množiti člankov in raziskav na temo biblioterapije.

V kontekstu biblioterapije pa nam besedilo ponuja kanal, prek katerega se lahko slišimo.

Upravniki zaporov kljub možnim težavam običajno zagovarjajo izvajanje biblioterapije, saj se z njo zapornikom pomaga pri rehabilitaciji.

Uporaba biblioterapije v socialnem delu zahteva primerno predhodno usposabljanje pomagajočega, saj bo le tako lahko strokovna in učinkovita.

Terapija s pomočjo poezije (ang. poetry therapy) je znotraj biblioterapije še posebej razširjena in razvita.

Ta vrsta biblioterapije je namenjena pomoči ljudem ob najrazličnejših stiskah, pa tudi kot orodje za splošno osebno rast in opolnomočenje.

Spodaj so zapisane trditve o potencialnih ciljih biblioterapije.

Skupinska oblika biblioterapije z uporabo tehnike glasnega branja je privedla do rezultatov na področju družbenosti in kognitivne stimulacije.

S pomočjo biblioterapije ljudi spodbujamo h diskusiji o temah, o katerih težko govorijo zaradi občutka sramu, strahu, krivde ipd.

Rezultati raziskave bodo tako lahko uporabni le za prakticiranje biblioterapije za zdrave ljudi v kritičnih okoliščinah.

Pristop biblioterapije bomo podrobneje obravnavali v nadaljevanju magistrskega dela.

Pri izvajanju biblioterapije v zaporih in drugih popravnih ustanovah moramo biti pozorni na določene posebnosti takega okolja.

Pred izvajanjem biblioterapije se moramo za začetek seznaniti s sodelujočim/i.

Pravi razcvet biblioterapije pa sta prinesli obe svetovni vojni.