sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "hägglund".
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Hägglund zavrača etiko kot zanikanje igre sledi in temporalnosti, saj zanj nastopa kot sklop metafizičnih predpostavk.
Hägglund zanemari, da tudi nasilnost nastopa le kot možnost.
Hägglund z njo sodi v sklop novejših mislecev, ki jih družimo pod imenom spekulativni realizem.
Hägglund torej pravi, da smo vedno že v ekonomiji nasilja.
Hägglund se zoperstavi branju dekonstrukcije kot etično motivirane, ki je bilo po njegovem mnenju prevladujoče zadnjih dvajset let.
Hägglund se izrecno distancira od teologizacije dekonstrukcije, ki se ponekod tudi povsem nekritično vrši zadnjih petindvajset let.
Hägglund pa v nasprotju s tem dekonstrukcijo slika kot strogo opisovalni in ne predpisovalni govor.
Hägglund pa meni obratno, torej da lahko do odgovora na to vprašanje pride po razumski poti.
Hägglund nas v tem kontekstu opomni na antilevinasovski vidik chóre.
Hägglund koncept brezpogojne afirmacije življenja dojema kot ultimativno orodje, s katerim lahko spodbijamo koncept nesmrtnosti.
Hägglund bi ob tem primeru (upravičeno) nasprotoval, da odlaganje ni pobuda subjekta.
Hägglund (2007) pravi, da je večina nogometnih poškodb lažjih in se igralci lahko vrnejo v tekmovalno-trenažni proces po sedmih dneh.
Vse to nas navdaja s čudenjem, da ga Hägglund slika kot nekoga, ki s svojo pozitivno neskončnostjo igra na karto posmrtne sreče.
Toda razlika med njima se nahaja ravno v tem, da Hägglund naredi korak naprej in gostoljubje označi za nekaj, kar ne obstaja.
Iz tega tako Hägglund sklene, da je nesmrtnost sama nezaželjiva, saj je prisotna sama po sebi, kot taka pa ni podvržena spaciotemporalnemu.
Zdi pa se, da tudi Hägglund sam podleže skušnjavi določitve prihajajočega, saj z vednostjo izjavlja, kakšen ne bo.
Hägglund Derridajevo premiso, da je drugi kot drugi lahko le smrtnik, postavi kot tipično ločnico med mislecema.
Še najbolj idealno gostoljubje, pravi Hägglund, mora biti vedno odprto za to, da ga pokvari zlo.
Hägglund pa pravi, da je Derridajev advent povsem nasproten od religijskih, ker si slednji želijo prihoda.
Derrida glede prihodnosti in prihoda dogodka nikoli ne izključi boga, kot bi to rad pokazal Hägglund.