Spiegelberg v povezavi z Binswangerjem pravi, da fenomenologija implicira, da mora biti psihiatrija osnovana na izkušnji, četudi na posebni vrsti izkušnje.

Spiegelberg o Laingu pravi, da je pokazal nove in pomembne fenomene tako na individualni kot tudi na interpersonalni ravni psihopatologije.

O teh vrednotah Spiegelberg zapiše da "omogočijo zavestni biti, da poišče nekaj smisla za svoje življenje pod kakršnimi koli okoliščinami.

Spiegelberg pravi, da za Bossa tubit "kot primarno biti-v-svetu ni goli subjekt, ločen od drugih objektov.

Spiegelberg o Franklu pravi, da ni metodolog in da nima podrobno izdelane fenomenološke teorije.

Ellenbergerja, kar tudi Spiegelberg ocenjuje kot "najpomembnejši dogodek v razvoju ameriškega fenomenološkega eksistencializma".

Dobimo celo občutek, da se je bolj osredotočal na pristope kot pa na to, da te cilje doseže (Spiegelberg, 1972, str. 234).

Kot pravi Spiegelberg: "Da bi razumeli nastanek in vlogo fenomenologije v psihiatriji in psihologiji, moramo upoštevati razvoj koncepta mentalnih bolezni.

Spiegelberg opozarja, da se je sočasno odvijal paralelni poskus povezovanja psihopatologije in fenomenologije v delu berlinskega psihiatra Arthurja Kronfelda.

A po drugi strani Spiegelberg poudarja, da ta premik ne pomeni, da "je s tem opustil svoj Kantovski začetek /.../.

V ameriškem prostoru je fenomenologijo najbolj približal Herbert Spiegelberg, ki smo ga že večkrat omenili.

Kot pravi Spiegelberg: "Minkowski redko, če sploh kdaj, govori o čistemu 'trajanju' kot Bergson in raje govori o čistemu času.

Spiegelberg za Minkowskega pravi: "Minkowskove psihopatologije ne moremo označiti ekskluzivno s fenomenološkimi aspekti.

Tesnobne občutke glede izpolnitve osebne identitete ali okamenelost po njegovem mnenju najbolje opiše Sartre v svojem delu Bit in nič (Spiegelberg, 1972, str. 123).

"duhovna nevroza, ki jo je Frankl imenoval 'eksistencialni vakuum' ali 'frustracije' zaradi brezpomenskosti" (Spiegelberg, 1972, str. 344).

Kot Spiegelberg zaključi poglavje o Franklu: "Frankl razvijanja in razlaganja svoje logoterapije ne karakterizira kot fenomenološkega.

To je Jaspersa odvračalo, saj je Husserla doživljal zgolj kot "prijetnega raziskovalca, ne pa kot velikega filozofa" (Spiegelberg, 1972, str. 176).

Za Jaspersa je bila torej pomembna zgolj Husserlova Logika, ki se mu je zdela najbolj uporabna za njegovo psihopatologijo (Spiegelberg, 1972, str. 192).

Leta 1886 je von Bergmann objavil prvo fotolitografijo papirusa, leta 1920 pa Wilhelm Spiegelberg njegov prvi prevod.

I iz leta 1948, kjer Ey, tako piše Spiegelberg, uporabi Sartrovo fenomenološko študijo imaginacije.