sorodni izrazi in sinonimi v sodobni slovenščini, hrvaščini in srbščini
Podobnost besed in fraz med rezultati je odvisna od tega, kolikokrat se beseda
ali fraza pojavi v podobnem stavčnem kontekstu kot "izgovorne".
Podobni izrazi in sinonimi za
Kliknite za poizvedbo
Širši sorodni izrazi
Izrazi, ki navajajo izgovorne med svojimi sorodnimi izrazi, a jih seznam zgoraj ne doseže. Njihova podobnost je nižja od podobnosti zadnjega izraza nad njimi.
Pogosto skupaj z
Primeri iz korpusa
Korpus Common Crawl
Common Crawl je korpus spletnih strani
Vsebuje učenje o glasovih govora (akustične in izgovorne značilnosti posameznih glasov).
Vsak izmed nas ima individualen način izgovarjanja posameznih glasov, lahko pa so nekatere izgovorne posebnosti moteče.
V zadnjo kategorijo smo umestili besede, ki v jezikovnih priročnikih (še) niso obravnavne kot izgovorne oz. naglasne dvojnice, raba pa izkazuje nasprotno.
V razlagi navede izgovorne nepravilnosti določenih narečnih skupin in k njim doda primere, opremljene z naglasnimi znamenji.
Strogo gledano z vidika predstavljenega sistema izgovorne fonetike zavihnjeni samoglasniki niso samoglasniki, temveč drsniki (gl. spodaj).
Pri opernem petju se izgovorne variante zvočnikov /m/ in /n/ upoštevajo.
Prav tako se pojavljajo razne izgovorne različice raznih fonemov, kar je odvisno od poloţaja določenega fonema v besedi.
Poleg izgovorne razlike je pri apikalnem [s̱] pozornost pritegnila njegova akustika.
Operni pevci upoštevajo vse izgovorne variante razen zvenečega w, ki se ga v dvorano ne bi slišalo.
Obvladati mora glasovne premene, izgovor polglasnika, izgovorne variante fonemov, pravilno mora naglaševati ter imeti znanje o kakovosti in kolikosti samoglasnikov.
Neuspeh izgovorne teorije pri razlagi dejstev daje priložnost na akustiki temelječim teorijam, kakršna je na primer vezalna fonologija.
Koronalna mesta artikulacije so problematična v pristopih, ki jih poskušajo razlagati s pomočjo izgovorne fonetike.
Izgovorne variante zvočnikov se zaradi želje po naravnem jeziku upoštevajo.
Govorilo je torej definirano na podlagi anatomije, artikulator pa na podlagi izgovorne fonetike.
Enako bi lahko rekli za ohranjene narečne naglasne umike in izgovorne različice v pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju.
Artikulacijsko mesto vseh nezvočnikov mora biti čim bolj spredaj, zato je treba mestoma zanemariti normirane izgovorne variante nezvočnikov.
Aktivni artikulatorji so del spodnje, pasivni artikulatorji pa del zgornje izgovorne ploskve.
Ima svoje izgovorne in oblikoslovne posebnosti, v oblikoslovju je brez samoglasniškega upada.
Disimilacija je glasovna sprememba enega izmed dveh (bližnjih) enakih ali podobnih glasov s povečanjem izgovorne in/ali slušne razlike.
Značilne spremembe izgovorne oblike imata tudi soglasnika l in v.