V slovenskem literarnem sistemu so se oblikovali štirje odnosi do žanrske literature : parodiranje oz. parafraziranje , zanikanje oz. sprenevedanje , potujevanje in podomačitev .

V kategoriji žanrsko potujevanje predstavljam postmoderno satiro in nekaj primerov znanstvene fantastike.

Schleiermacher zagovarja potujevanje, saj meni, da zaradi neločljive povezanosti jezika in mišljenja ni mogoče ustvariti popolnoma ekvivalentnega besedila v drugem jeziku.

Prva odločitev naj bi bila izbira načina prevajanja - ali potujevanje (izposojanje) ali naturaliziranje (posvajanje).

Pri slednji gre za spontano potujevanje, do katerega prihaja zaradi fidelitete slovensko preverljivemu principu do/besednosti.

Prevajanje je tako ravno nasprotno klasicističnemu, uveljavil se je izraz potujevanje.

Potujevanje je plod nemške romantike , posvajanja pa antične in klasicistične tradicije .

Njihovo mišljenje uteleša pojem ostranenie oziroma potujevanje; to sicer ni inherentna lastnost besedila, temveč je posledica interakcije besedila in konteksta.

Ker ju muči nevednost , značilna za zarodke , in ker vsemu prisluškujeta , se lahko v njunem dialogu skozi potujevanje dogaja neposredna družbena kritika .

Kakšno vlogo imajo pri tem posebnosti medija – stil , potujevanje s tehničnimi sredstvi , umetniška vrednost – tukaj se mnenja začnejo deliti .

Venuti predlaga strategijo odporniškega prevajanja ( potujevanje ) proti tradiciji gladkega prevoda .

Tu sicer ne gre več za namerno potujevanje , temveč za spontano potujevanje , do katerega pride zaradi ' zvestobe ' slovarsko preverljivemu principu do / besednosti .

Potujevanje torej predstavlja enega osrednjih umetniških postopkov , s katerimi pisatelj vidi in opiše stvari zunaj njihovega vsakdanjega , praktičnega konteksta .

Potujevanje pa je etnodeviantni pritisk na tiste kulturne vrednote , ki zaznamujejo jezikoslovne in kulturne razlike tujejezičnega besedila , bralca pošlje v tujino .

Potujevanje in hrepenenje po tujem je bilo torej tisto , ki je prevladalo v romantiki .

Potujevanje bralcem ime oddaljuje , vendar pa lahko ohrani avtorjev namen , saj je ta način bolj zvest izvirniku .

Posvajanje ( angl. domestication ) in potujevanje ( angl. foreignization ) sta dve osnovni prevajalski strategiji , ki nudita jezikovno in kulturno oporo .

Še bolj pomenljivo pa je konstantno potujevanje »starinskih« oblik in tehnik, kar še posebej velja za temo z variacijami.

S to mešanico elementov , ki se paradoksno medsebojno podpirajo skozi potujevanje , dobimo zelo izrazit zvok , karizmatične štikle .