Treisman (2000) meni, da različni zgodovinski, kulturni in gospodarski dejavniki določajo, v kakšni meri se lahko pojasni različne stopnje korupcije v posameznih državah.

Treisman (2017) pojasnjuje, da je časovni odmor (torej umik otroka ob "neprimernem" vedenju) zgolj omiljen izraz za osamitev otroka.

Treisman (2017) poudarja, da otrok preko vedenja sporoča svojo stisko, saj je to pogosto edini način, ki mu je na voljo.

Treisman (2017) to poimenuje kar "abecedna juha diagnoz", le-te pa zajemajo le del otrokovih izjemno kompleksnih težav.

Treisman (2017, str. 9-11) poudarja, da travmatične izkušnje iz otroštva zelo različno vplivajo na razvoj naše možganske strukture.

Treisman (2017, str. 64-67, 121-122) navaja, da pozitivne izkušnje sodelovanja med otrokom in socialno delavko lahko pomembno vplivajo na otrokovo dojemanje procesa podpore in pomoči.

Kot poudarja Treisman (2017), so takšna stanja plod notranje preplavljenosti, pri čemer otrok nima razvitega občutka varnosti, notranjega miru, povezanosti in konsistentnega jaza.

Takšni odzivi so v skladu z razumevanjem, da tudi umik predstavlja obliko komunikacije in da otrok potrebuje izkušnjo stalne dostopnosti odraslega (Treisman, 2017).

Poleg izgube službe, se koruptivni uradniki pogosto srečujejo z družbeno stigmo, ki je odvisna od prevladujočih norm in pričakovanj v kulturi (Treisman, 2000).

Po Treisman (2017) so takšna negativna temeljna prepričanja pogost izraz notranjih modelov otrok, ki niso imeli doslednega dostopa do varnega odnosa.

Postavila je nov model, t. i. teorijo slabitve, pri kateri filter nepomembne informacije postopoma oslabi (in ne izloči takoj) (Treisman, 1964).

Wheeler in Treisman (2002) hkrati dodajata, da obstaja zmožnost združevanja lastnosti, ki pa je odvisna od omejenih virov pozornosti.

Empirično raziskovanje dejavnikov korupcije, ki ga je izvedel Treisman (2000) predstavlja eno od najobsežnejših raziskovanj te vrste.

To seveda povzroči težave z vzpostavljanjem odnosov, z bližino ter s pričakovanji, ki jih imajo ljudje do njih (Treisman, 2017, str. 9-11).

Prav zato pa jih lahko varnejši odnosi, kot recimo v sočutnem rejništvu, sčasoma začnejo preoblikovati (Treisman, 2017).

To lahko povzroči večjo občutljivost na subtilne čustvene in senzorične opomnike na travmatični dogodek (Treisman, 2017, str. 48).

Tudi Treisman (2017, str. 67-69) poudarja, da lahko socialne delavke krepijo tako otroka kot tudi skupnost, v kateri otrok odrašča.

Otrok z njimi izraža notranje doživljanje, stisko ter pogosto tudi neizražene potrebe (Treisman, 2017, str. 28).

Enkratni dejavniki korupcije pa so rezultat nedavnih in hitrih družbenih sprememb ( Treisman 2000 ) .