To je bila prva študija, ki je pokazala, da so ZPKN neodvisni prognostični dejavnik za bolnike, operirane zaradi ploščatoceličnega raka ustne votline.

Morda je še prezgodaj postavljati trdne zaključke o vplivu ZPKN na prognozo, saj je bilo na to temo izvedenih malo raziskav.

Zato pri ZPKN z operacijo zaključimo in se za morebitno adjuvantno zdravljenje ne odločimo, razen če obstajajo druge indikacije zanj.

Zaključil je, da bolniki z ZPKN brez zasevkov na vratu prognostično niso na slabšem in pri njih ni koristi od adjuvatnega obsevanja (116).

Pri bolnikih, kjer pride do ZPKN, posumimo na večjo biološko agresivnost tumorja, ki je operaterja presenetila.

Posledica bi lahko bila, da bi dosegli manj pozitivnih in ZPKN tudi v globini.

Iz tega sledi, da imajo ZPKN vpliv na preživetje le v prisotnosti regionalnih zasevkov.

Preden se lotimo obravnave rezultatov naše študije, je prav, da spregovorimo o ZPKN.

Do takrat je smiselno vzpostaviti ukrepe, da se pojavnost ZPKN čim bolj zmanjša.

To govori v prid predpostavki, da ZPKN pomenijo večjo biološko agresivnost raka.

Preden se poglobimo vanjo, še nekaj besed o študijah ZPKN iz literature.

Obravnavo ZPKN zaključujemo z mislijo, da ta problem še ni dovolj raziskan.

Pri 5-letnem preživetju brez bolezni so se ZPKN izkazali kot pomemben negativen faktor le v univariatni analizi (p<0,0001).

V njihovi odsotnosti pa je vpliv ZPKN na preživetje močno zmanjšan.

Tudi za terapevtske ukrepe za ZPKN ni trdnih navodil v literaturi.

Posledično bi zagotovili manj napak oziroma manj pozitivnih ter manj ZPKN.

Poleg tega ZPKN ne pomenijo nujno povečane biološke agresivnosti dotičnega raka.

Samo pri njih namreč lahko ugotavljamo vpliv ZPKN na prognozo.

Če je slednja uspešna, gre za ZPKN, ki so po dosedanjih podatkih iz literature prognostično vendarle slabši kot ZN.

Ne glede na ozadje, ki je pripeljalo do ZPKN, so le-ti glede na študije Guillemaudove znanilci slabe prognoze.