Rahner pozna pet temeljnih človekovih danosti, in sicer: odprtost za skrivnostnost, težnjo po svobodi, sposobnost komunikacije, izkustvo neuspeha ter usmerjenost v prihodnost.

Rahner meni tudi, da nauk o hudem duhu ne more biti le mitološka personifikacija zla v svetu.

Rahner je dokazoval, da se je glavna teološka resnica o trinitaričnosti zameglila, saj je neosholastika iznašla "unitaristično" kristologijo in teologijo o milosti.

Rahner idr.) želeli preseči ozkost sholastičnega pristopa, ki na sodobne problematike ni mogel več uspešno odgovarjati.

Rahner je bil kritik substančne teorije oz. teorije biti in se zanimal za končnost liturgije.

Rahner je odgovoril: "najbolje tako, da ne razlagaš".

Rahner – že na temelju sv. pisma , tudi če se ne bi ozirali na izročilo in na izjave cerkvenega učiteljstva .

Rahner se je zavzeto trudil in želel sodelovanja z mladim kolegom na koncilu , kar pa se ni obneslo najbolje .

Rahner je trdil, da je človekov obstoj izpolnjen preko komunikacije z Bogom in da je človekova bit pravzaprav osmišljena v tej komunikaciji.

Rahner (2007, 109) razodeva ta odnos kot notranje transcendentalno izkustvo, kot neponovljiv odnos.

Rahner je kot teolog venomer iskal temeljno misel, ki bi na nek način vodila k eni sami temi teologije – k Bogu.

V času med in po vojni se je Rahner veliko ukvarjal s študijem cerkvene teologije, predvsem s študijem moderne teologije.

Rahner , ki pravi , da so vsi ljudje , zaradi delubacovske prirojene usmerjenosti k Bogu , že v milosti in torej kristjani .

Rahner je to mnenje ovrgel in prav s tem vzpostavil povezavo med notranjim Božjim življenjem in zunanjim razodevanjem.

Karl Rahner pa piše, da je današnji položaj katoličanov v svetu tak, da pogosto živijo med nevernimi sorodniki.

BTW , mogoče je poanta tudi v tem , da je bil Rahner jezuit in s tem nekoliko bolj “ modernist ” .

Delo je Rahner napisal proti koncu svojega življenja in je eno izmed najbolj razvitih in sistematičnih del.

Karl Rahner poudarja, da je angelologijo v končni fazi mogoče razumeti samo kot notranji element kristologije.

Pri telesnih videnjih je delež vidca najmanjši , pri domišljijskih ( zlasti kakor jih razlaga Rahner ) pa največji .

Karl Rahner je na primer trdil, da bi bilo treba zamenjati zgodovinsko pogojene teološke formulacije.