Dyregrov (2001, str. 110-114) opozarja, da je pomembna naloga vseh vzgojnoizobraževalnih ustanov, med katere sodi tudi šola, da v svoje programe vključujejo tematiko smrti.

Reakcija posamezne šole na situacijo smrti je odvisna od tega, kdo je umrl, v kakšnih okoliščinah in koga smrt najbolj prizadene (Dyregrov, 2001).

Dyregrov (2001) kot najpogostejše reakcije otrok, ki se srečajo s smrtjo, navaja: • Anksioznost: smrt bližnje osebe lahko zelo zamaje otrokov občutek varnosti.

Gre za normalno reakcijo šoka, ki se lahko pojavi tudi pri odraslih, vendar pa je pri otrocih lahko toliko bolj opazna (Dyregrov, 2001).

Dyregrov in Dyregrov (2008) med najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na žalovanje, štejeta tudi šolo, saj lahko predstavlja velik socialni sistem podpore.

Dyregrov (2001) poleg seznanitve predlaga še nadaljnje sestanke, na katerih se starše: - Obvesti o tem, kako je dogodek tretiran v skupini.

Zaradi tega se lahko pojavi tudi zmanjšana motivacija, ki lahko kot posledica žalovanja vpliva na uspešnost v šoli (Dyregrov idr., 2020).

Pri tem je velikokrat uporabljena beseda "zelo", saj kot pravi Dyregrov (2001), predšolski otrok slabše opiše svoja čustva kot starejši.

Dyregrov in Batthiesen (1991, 201) ugotavljata, da pri starših, ki so izgubili otroka, čas pogosto razkriva stopnjo sprejetja ali nesprejetja smrti.

Dyregrov in Dyregrov (2008, 32-33) trdita, da sta samoobtoževanje in občutek krivde morda najpomembnejši človeški reakciji po kritičnih ali travmatičnih dogodkih.

Tudi Dyregrov (2001) poudarja, da so otrokove reakcije intenzivnejše, če se je z njimi srečeval vsakodnevno.

Dyregrov in Dyregrov (2008) sta odzive bližnjih po nenadni izgubi razdelila na takojšnje in dolgotrajnejše.

Lahko popolnoma izgubijo interes za igro in svojo žalost zamaskirajo skozi izpade jeze (Dyregrov, 2001).

Takrat jih začnejo zanimati tudi proces umiranja in razpadanja ter vzroki smrti (Dyregrov, 2001).

Moten spanec nadalje poslabša posameznikovo funkcioniranje v šoli ali na delovnem mestu, prav tako pa stopnjuje ostale dolgotrajnejše odzive (Dyregrov in Dyregrov, 2008).

Pogosto je za žalujoče zelo pomembna podpora to, da lahko izražajo svoja občutja in se vključujejo v intimne pogovore (Dyregrov in Dyregrov, 2008).

Strokovna pomoč izven družine je potrebna tudi zaradi pomanjkanja znanja in informacij družinskih članov o tem, kako pomagati otroku (Dyregrov in Dyregrov 2008, 81).

Zavedanje, da so njihovi močni odzivi razumljeni kot običajna reakcija na izredni dogodek, jim lahko prinese olajšanje (Dyregrov in Dyregrov, 2008).

Dyregrov in Dyregrov (2008) govorita o različnih dejavnikih, ki vplivajo na žalovanje.