Buunk in drugi (1990) trdijo, da pravzaprav učinek primerjave ni inherentno povezan s samim procesom, temveč načinom, kako posameznik interpretira informacije.

Gibbons in Buunk (1999) sta razvila t. i. usmerjenost k družbeni primerjavi oziroma lestvico družbene primerjave, ki meri osebnostne predispozicije za socialno primerjavo.

So pa našli razlike v ljubosumju med špansko in argentinsko populacijo (Buunk et al.

Takšni ljudje občutijo, da jih nobena primerjava ne ogroža, zato primerjave navzgor celo smatrajo kot motivacijske (Buunk in drugi 1990).

Ugotovljeno je bilo, da so posamezniki z anksiozno ambivalentno navezanostjo bolj ljubosumni kot tisti z izogibajočo navezanostjo (Buunk 1997).

Schaufeli in Buunk (2003) ugotavljata, da v izgorelost bolj vodijo subjektivna doživljanja psiholoških okoliščin dela kot pa realna bremena.

Schaufeli in Buunk (2003) poudarjata pomen razvijanja strategij za spopadanje s stresom, odmaknjenosti od dela in sprostitve za človeka.

Schaufeli in Buunk (1996) izgorelost opišeta kot poseben tip stresa, za katerega je značilna njegova kronična in večplastna narava.

Schaufeli in Buunk sta izgorelost povezovala tudi z delom v birokratski organizaciji .

Iz tega sledi, da so za določena dela oz. delovna mesta značilni različni stresorji (Buunk idr., 1998) .

S svojo raziskavo torej ne morem potrditi ugotovitev Buunk et al.

Buunk in Gibbons (2007) ugotavljata, da so smeri družbene primerjave povezane z osebnimi karakteristikami človeka.

Buunk in Mussweiler (2001) sta identificirala štiri ključne smeri, v katere se pomika raziskovanje.

Pri mentalni izčrpanosti posamezniki razvijejo negativen odnos do sebe , svojega dela in življenja samega ( Schaufeli in Buunk , 2011 ) , situacijskega konteksta . na empirična področja .

Prav vzajemnost ima pomembno vlogo v človeškem življenju, saj je vzpostavljanje recipročnih odnosov ključno za posameznikovo zdravje in blagostanje (Buunk in Schaufeli, 1999).

Vedenjska dimenzija ljubosumja se nanaša na vedenjske odzive in načine spoprijemanja, ki jih posameznik uporabi pri soočanju z ljubosumjem (Buunk in Dijkstra, 2001).

So posamezniki z visoko usmerjenostjo k socialni primerjavi, ki opravijo več primerjav in to ima na njih večji vpliv (Buunk & Gibbons, 2006).

Raziskovalci nadalje ugotavljajo, da je proces socialne primerjave odvisen od socialnega konteksta, v katerem se slednji odvija (Buunk in Mussweiler 2001).

Z družbeno primerjavo ljudje najdejo svojo pozicijo v socialnem svetu, naučijo se, kako se prilagoditi v določeni situaciji (Buunk & Gibbons, 2007, str. 16).

Raziskave partnerskih odnosov poudarjajo, da je vrsta razmerja pomemben kontekstualni dejavnik pri doživljanju in izražanju ljubosumja (Bringle in Buunk, 1985).