Kiehn (1997) navaja, da se od vzgojiteljeve osebnosti na področju mladinske stanovanjske oskrbe zahteva predvsem osebnostna zrelost in sposobnost navezovanja ter vzdrževanja odnosov.

Kiehn (1997) dodaja, da namestitev mladostnika v oblike institucionalne vzgoje ni nekaj pozitivnega, saj se posameznik ob namestitvi počuti družbeno nezaželenega in nesposobnega.

Kiehn (1997) navaja protiukrepe, ki so jih predlagali vzgojitelji v vzgojnih domovih: supervizija, spremenjena presoja poklica in izobraževanje, svetovanje, refleksija.

Kiehn (1997) povzema, da imajo stanovanjske skupine več ciljev svojega delovanja, med katerimi je zelo pomemben cilj osamosvojitve nameščenih otrok in mladostnikov.

Kiehn (1997) pojasnjuje, da se v nekaterih primerih mladostnice in mladostniki v vzgojni zavod namestijo kot del vzgojnega ukrepa v okviru kazenske zakonodaje.

Kiehn (1997) dodaja, da stanovanjska skupina omogoča razgiban življenjski prostor in je prilagodljiva za povezovanje in vključevanje v širše družbeno okolje.

Kiehn (1997) piše o stanovanjskih skupinah kot o majhnih enotah, ki s psihosocialnega stališča omogočajo ustrezno dinamiko, prilagodljivost in razgibanost.

Kiehn (1997) argumentira, da se potrebe mladih večajo, večanje potreb pa nakazuje ravno na potrebno večjo mrežo ponudb pomoči po odpustu.

Kiehn (1997) pri tem poudarja, da mora udeleženec poznati njene meje, prednosti in slabosti, če jo hoče obdržati pod nadzorom.

Kiehn (1997) meni, da mora biti ob namestitvi mladostnikov v vzgojno ustanovo sodelovanje s starši samoumevno in intenzivno.

Kiehn (1996) opozori, da v vsakem timu lahko pride do nasprotovanj glede načina dela z mladostniki, ciljev, vzgojnih metod.

Kiehn (1997) doda, da je pred odpustitvijo mladostnika iz zavoda nujno potreben trening samostojnega bivanja.

Kiehn (1997) poudarja, da je pri tem ključnega pomena postopna priprava mladostnikov na življenje po zavodu.

Kiehn (1995) poudari, da so vzgojitelji pogosto samo preproga, ob katero mladostniki brišejo svoje agresije.

Kiehn (1997) meni, da mora biti sodelovanje s starši v vzgojnih ustanovah samoumevno in intenzivno.

Kiehn (1997) problematizira predvsem 40-urni delovnik vzgojiteljev v stanovanjskih skupinah, saj le-ta po njegovem mnenju šteje nekoliko preveč ur.

Kiehn (1997) meni, da moramo proces osamosvajanja mladostnika razumeti kot dolgotrajnejši proces.

Kiehn (1996) opozori, da je izjemno težko delati v izmenski službi in hkrati biti odnosna oseba.

Kiehn (1997) pravi, da otroci v zavodu pričakujejo tisto, kar so prej pogrešali.

Kiehn (1997) opredeli supervizijo kot nepogrešljivo v socialnopedagoškem delu.